Temelj izobraževanja je v prastarem imperativu: »Spoznaj samega sebe!« Obiskovalci preročišča v Delfih so ga lahko prebrali na pročelju Apolonovega svetišča. In ko so vstopili skozi vrata v tempelj, so uzrli na notranji strani nadaljevanje zapisa: »… in spoznal boš svet in Boga.«

Apolonov tempelj je kot zgradba predstavljal posameznika v njegovi zunanji podobi. Vstop v tempelj pa je pomenil vstop iz površnih uvidov k najgloblji srčiki svoje biti. Lahko bi rekli:
vrnitev k lastni identiteti – k osebnem jedru v svetemu obnebju. Tam v središču osebnega jaza je namreč obnebje človekove singularnosti; tam se človekova bit zedinja z Bitjo vseh bitij.

Apostol Pavel je zapisal: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? /…/ Božji tempelj je svet, in to ste vi« (1 Kor 3,16-17).

Gre za exodus k lastni bit(nost)i/bistvenosti – gre za vrnitev v to, kar smo ustvarjeni; vrnitev od tega, v kar so nas ‘ustvarili’ (popačili in na silo naredili) in to, žal, predvsem v (a ne samo šolskem) pedagoškem procesu. Samo tisti, ki niso tujci samim sebi, so lahko pristni sopotniki tudi v notranji/osebnostni resničnosti bližnjim v bistvu življenja. Če smo površneži, smo tuji sebi in vsemu, kar nas obdaja – smo le še delček v kolesju čredniške manipulacije in banalizacije.

Članek Izobraženi – prepoznani v svojem lastnem obrazu lahko v celoti preberete na spletnem portalu Časnik.