Teološka fakulteta, ena izmed petih ustanovitvenih članic Univerze v Ljubljani, se je 28. novembra 2019 s slavnostno akademijo Vera išče besede v Slovenski filharmoniji spomnila svojih sto let delovanja, hkrati pa se ozrla nazaj v leto 1619, ko so na Jezuitskem kolegiju v Ljubljani začeli s prvimi visokošolskimi predavanji iz moralne teologije. Svečanosti so se udeležili mnogi visoki gosti, med drugim g. Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, njegova eminenca kardinal Giuseppe Versaldi, prefekt Kongregacije za katoliško vzgojo, prof. dr. Igor Papič, rektor UL, msgr. Stanislav Zore in veliki kancler Teološke fakultete. Teološka fakulteta referenčna točka tako znotraj Cerkve kakor tudi civilne družbe Rdeča nit akademije je bila predstavitev razvoja teologije in mnogovrstnih izzivov, s katerimi se je Teološka fakulteta srečevala. Glavno sporočilo akademije lahko strnemo z besedami povezovalke: »Teologija je vera, ki išče besede, besede, ki iščejo življenje, življenje, ki išče večnost. Zato iščimo Besedo vere, upanja in ljubezni. Iščimo pot, resnico in življenje.« Borut Pahor: »Evropa in z njo Slovenija ima v svojih kulturnih in vrednotnih koreninah vgrajen močan pečat krščanstva« Slavnostni govornik je bil zaslužni profesor msgr. Anton Stres, ki je poudaril, da je človek cilj ali absolutna vrednota – in ne zgolj sredstvo. »Tako dolgo, dokler se bo treba bojevati za ohranitev človekovega absolutnega dostojanstva, pa bo teologija, ki je nastala in se razvijala v tesnih povezavah z njim, ohranjala svoje mesto v človekovi celovitosti in s tem tudi na univerzi«, je še dodal. Kardinal Giuseppe Versaldi, ki je pred slovesnim dogodkom obiskal Teološko fakulteto in Katoliški inštitut, je v svojem govoru spomnil, da je bila Teološka fakulteta referenčna točka tako znotraj Cerkve kakor tudi civilne družbe. Poudaril je še, da se danes pojavljajo novi izzivi, z njimi pa se moramo soočiti v istem duhu vere in modrosti, vedoč, da med vero in znanostjo ni nasprotovanja, saj vsi težimo k isti in edini resnici, le da so poti do nje različne. Teologija danes ni več kraljica znanosti, kot je bila v srednjem veku, njeno poslanstvo se je tekom stoletij spreminjalo v koraku s časom, je  povedal predsednik RS, Borut Pahor Dodaj je še, »Evropa in z njo Slovenija ima v svojih kulturnih in vrednotnih koreninah vgrajen močan pečat krščanstva« (več lahko preberete v prispevku  Vera išče besede – slavnostna akademija ob 100-letnici teološke fakultete UL ,ki je bil objavljen na spletnem portalu Časnik.

Državljane Slovenije bi moralo skrbeti, zakaj vlada Marjana Šarca pred javnostjo govori, da je Slovenija varna dežela pred nelegalnimi emigranti. Nedolgo po tem pa skliče sejo za nacionalno varnost in nanjo ne povabi treh, po zakonu pomembnih akterjev: predsednika RS, predsednika Državnega zbora in predsednika največje opozicijske stranke. Na dnevnem redu seje pa je bila edina točka, ogroženost državne varnosti. Torej nas državljanov! Kdo nas torej ogroža? Spoštovani gospod predsednik! V Državnem zboru opozicijskemu poslancu, magistru Branku Grimsu, na njegova večna vprašanja o eksodusu nelegalnih emigrantih iz islamskih držav na slovensko ozemlje, neumorno in z ironijo na obrazu odgovarjate, da slovenska policija in vojska v celoti in popolnoma varujeta slovensko mejo. To vsakokrat poveste, ne oziraje se na to, da so(in bili) javni podatki, da vsak dan slovensko/hrvaško mejo nelegalno prestopi nekaj deset (včasih tudi več kot sto) emigrantov. Njihova starost in identiteta nista znani, oziroma sta zelo pomanjkljivi. Če že zapišete njihove podatke, so ti velikokrat tudi napačni in tudi lažni! Zavedati bi se morali, da migranti s seboj prinašajo tudi številne bolezni, ki se pred javnostjo, ki vse to plačuje, nerazumno skrivajo ... Celoten prispevek Marjan Šarec, do kdaj še bomo oaza migrantov in spolnega razvrata dostopen na spletnem portalu Časnik.

Uspešen partizanski napad na belogardistično postojanko na Suhorju pri Metliki v Beli krajini je izvedla v noči s 26. na 27. november 1942 Cankarjeva brigada skupaj z 13. Hrvaško brigado iz Korduna. To je bila tista brigada, katere borce, natančneje borce njenega 14. bataljona, so Nemci leta 1944 presenetili na Javorovici nad Šentjernejem v Gorjancih in tedaj postrelili 113 mladih in neizkušenih borcev, ko v globokem snegu niso postavili straže okoli vasi. Partizani pobijali po navodilu Ivana Mačka in Borisa KidričaLeta 1944 so partizani po Beli krajini pobili veliko rodoljubov, med njimi tudi okoli 60 Romov, žensk in otrok iz naselja Kanižarica pri Črnomlju. Vse to so počeli po navodilu Ivana Mačka in Borisa Kidriča, ki sta napisala naslednje povelje: »[I]z vsega tega sledi, da morajo naše čete brezpogojno in takoj preiti na zavzemanje utrjenih belogardističnih postojank in na dejansko uničevanje belogardistične žive sile. To je trenutno njihova osnovna vojaška dolžnost … Naloga naših politkomisarjev je torej, da odpravijo iz naših čet tudi poslednje sledi defenzivnega nastrojenja in precenjevanja vojaške kvalitete belogardističnih tolp … Partizani morajo zagoreti v sovraštvu do belogardističnih izdajalcev in v pripravljenosti, da darujejo tudi življenje za likvidacijo belogardističnih tolp« (str. 186). Epilog tega napada pa se je zgodil 29. novembra 1944. Takrat so partizani po kratkem »sodnem procesu« na Popovičah v Gorjancih umorili pet zajetih branilcev postojanke. Ostalih 128 mož pa je padlo med umikom iz šole in župnišča na Suhorju. Med zajetimi sta bila tudi kapetan posadke Dobrivoj Vasiljević – Iztok in križniški pater Norbert Klement, kaplan v Metliki. Prvi je bil po narodnosti Srb, drugi pa Čeh. Znano je, da je bil pater Norbert Klement še pred vojno v Metliki zelo priljubljen med ljudmi. Zato sploh ni bilo čudno, da so ga partizani leta 1941 imenovali celo za vodjo OF v Metliki. Ko pa je pater spoznal, da gre za velike prevare in laži, da sta za komuniste najpomembnejši partija in oblast, ne pa ljudje, se je pater Klement hitro obrnil proti OF. Potem ko so partizani umorili suhorskega župnika Janeza Raztresena, agronoma Antona Starca in več drugih poštenih in v Beli krajini zelo vplivnih ljudi, se je pater NorbertKlement kot vojni kurat pridružil belogardistom na Suhorju. Članek Partizani pobijali po navodilu Ivana Mačka in Borisa Kidriča je bil najprej objavvljen na spletnem portalu Časnik.

Janez Mihovec – Gauge - nenavadna morbidna zgradba namenjena zastraševanju Vreme zunaj res ne vzbuja posebnega veselja, pa enkrat za spremembo nekoliko bolj morbiden spomenik. Dolina gornjega toka Drete je čisto drugačna od velikega mesta Ljubljane. Poletne vročine, ki tako rada zajame prestolnico sredi gozdov, praktično ni čutiti. Zato so ljubljanski škofje Gornji grad že pred stoletjem […] Več Narava in pokrajina (foto): Gauge na spletnem portalu Časnik.

Vojaško pokopališče za slovenske domobrance so na Orlovem vrhu uredili decembra 1943. Prvi pogreb je zabeležen 9.decembra 1943, zadnji pa 30.aprila 1944. Večji pogrebi so bili 18. decembra 1943 (34), 24.aprila 1944 (8), 19. novembra 1944 (12).  V popisih grobov najdemo vsaj 152 pokopanih, za okoli dodatnih 20 smrtnih žrtev pa bo potrebno še preveriti, ali so bili pokopani na Orlovem vrhu. Omenja se, da so kakega domobranca iz Orlovega vrha prekopali na Žale že med vojno. Komunistična oblast pokopališče domobrancev na Orlovem vrhu zravnala z zemljo Znane so številne domneve, kaj se je s posmrtnimi ostanki na Orlovem vrhu dogajalo po koncu 2.svetovne vojne. Skupno jim je prepričanje, da so bili posmrtni ostanki iz domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu izkopani. Tako beremo, da so jih odpeljali v tovarno in predelali v klej , da so jih raztopili v apnenici,  da so jih vrgli v Savo, da so jih   odpeljali k sv. Urhu in jih pokopali kot žrtve, ki so jih umorili tamkajšnji domobranci. Leta 2001 so na republiški upravi za kulturno dediščino zatrjevali, da pokopališče na Orlovem vrhu ni locirano. V zbirki podatkov o prikritih moriščih in grobiščih pa je na osnovi vseh teh navedb ugotovljeno, da je bil iznos posmrtnih ostankov opravljen ... Celoten prispevek Pasje sprehajališče na grobovih domobrancev na Orlovem vrhu lahko preberete na spletnem portalu Časnik.

Zgrinjanje netolerantnega duha je v Sloveniji vse bolj prisotno. Močnejši so pozivi k strpnosti, bolj prevladuje nestrpnost. Najbolj so na udaru  kritiki obstoječih razmer na vseh področjih. Ne samo, da jih demonizirajo, ampak nam jih hočejo vsiliti kot nekakšne novodobne narodne izdajalce. Vse bolj slišimo pozive k odpravljanju razlik v mišljenju, vsi naj bi se poenotili in postali neka nova OF skupnost po sprejetju dolomitske izjave. Besede represivnih organov in njenih pripadnikov postajajo vse odločilnejše. V Slovenijo vpeljujejo duh ogroženosti. Kot povod in utemeljitev tovrstnega stanja izrabljajo celo imitacije pokalic oziroma otroške igrače. V Sloveniji so dobro sprejeti tisti, ki vzklikajo aktualni oblasti Razmere, ko se kritiko družbenih razmer, ki je najboljše sredstvo proti vsesplošni zatohlosti, izganja iz slovenske družbe, izrabljajo za svoje zasebne ideološke in egoistične promocijske cilje tudi številni posamezniki na odgovornih položajih. Še posebej v znanosti.  Mnogi od njih vidijo v tem čudovito možnost, da se otresejo konkurenčnejših in uspešnejših kolegov. Pravilo to ni, vendar mnogokrat kot povod za obračunavanje in uničenje nezaželjenih posameznikov zadošča že njihova javna zahteva po spoštovanju zakonodaje oziroma obstoju pravne države. V Sloveniji so dobro sprejeti samo tisti, ki se vklapljajo v obstoječe razmere in vzklikajo aktualni oblasti. Vsak državljan lahko zgornje razmere utemelji na podlagi lastnih izkušenj. Seveda pa niso vse enako odmevne. Med najbolj utišanimi so znanstveniki. Zaradi številčne skromnosti in nezanimanja javnosti za njene eksistenčne probleme. Že samo razlike v odmevih na Prešernove in Zoisove nagrade so nad vse zgovorne. Vsi se še spominjamo lanskega razburjanja v postopanju, ki ga je doživel ugledni medicinec akad. prof. dr. Noč. Kaj se je zgodilo? Nič! Utišali so ga in znanstveno živega pokopali! Izganjanje slovenskega jezika iz znanosti Zloglasna Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) se je letos spravila na humanistiko, proti kateri vodi posebno obliko antinacionalne subverzivne politike, ki se izraža še zlasti v zanemarjanju, poniževanju in izganjanju slovenskega jezika iz znanosti. Ni se še ohladilo tiskarsko črnilo v člankih o obračunavanju z Inštitutom za slovenski jezik, ko je žrtev obračunavanja raziskovalna skupina Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, katere člani so med drugimi ddr. Igor Grdina, dr. Neža Zajc in dr. Mateja Ratej. Njihova skupna značilnost je izjemna delavnost, ki mnogim povzroča slabo vest pri izkoriščanju znanosti namenjenega denarja. Pritlehtnost organov pri obračunavanju najbolj ilustrira dejstvo, da je objava avtorizirane biografije o Kučanu, ki je kot taka antiteza vsake resne kritične in odgovorne znanosti, ocenjena na 160 vrednostnih točk, doslej nepreseženo delo ddr. Igorja Grdine Ivan Cankar, portret genija, pa na 5 (pet). Številke so tako zgovorne, da ne potrebujejo komentarja. Svojevrstni cinizem inštitucije je dejstvo, da so delo uvrstili med največje dosežke humanistike v zadnjem času. Tipična likvidacijska metoda! Avtorizirana biografija o Kučanu ocenjena na 160 vrednostnih točk, doslej nepreseženo delo ddr. Igorja Grdine Ivan Cankar, portret genija pa na 5 (pet). Funkcionarji ARRS tiho obračunavajo z »nacionalnimi znanostmi« Intelektualno in znanstveno nasilje spremlja ARRS že od samega začetka. Vpliv kritičnih in vrhunskih znanstvenikov je vse manjši. V imenu »sui generis« organiziranosti in delovanja postaja sama sebi namen in cilj. Deluje po načelu oziroma diktatu državi: »Denar sem, potem pa vas nič ne briga!« Ne spomnimo se, da bi Računsko sodišče kdaj objavilo poročilo o njenem razdeljevanju denarja davkoplačevalcev in realizaciji napovedanih znanstvenih rezultatov. Izjemno dlakocepsko in pogosto žaljivo preverja prosilce za financiranje programov, rezultatov pa ne preverja! Slovenski znanstveniki, bolj po zaslugi tujine, mednarodnih povezav in osebnega samožrtvovanja, dosegajo presenetljive in odmevne rezultate. Funkcionarji ARRS se hvalijo z njimi, čeprav so storili vse, da jih ne bi bilo. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da agencijo izrabljajo za tiho obračunavanje z »nacionalnimi znanostmi« z katerimi je povezan obstoj in napredek Slovencev kot naroda. Dejansko je ARRS nadomestila tisto, kar so z nami nekoč počeli nasprotniki slovenstva. Podpira lažnjive in žaljive izmišljotine o zgodovini Slovencev, prav nič posluha pa nima za nujno potrebne temeljne raziskave. Omenili smo že Inštitut za Slovenski jezik ZRC SAZU, na katerega bi morali paziti kot punčico v očesu. Izjemna in znamenita ter dragocena knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino zapira vrata, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU je v likvidaciji, na prav perfiden stalinističen način zapirajo vrata Inštituta za narodno spravo! Usoda Nove revije je napovedala, kaj čaka one, ki imajo zaslugo za samostojno slovensko državo. Uničevanje onih, ki jo s svojim znanstvenim delom osmišljajo, očitno sporočajo kakšni peklenski načrti potekajo v pripravi na tridesetletnico njenega obstoja. Jo bo dočakala?! Članek Stane Granda: Kučan je 32 krat pomembnejši od Ivana Cankarja je najprej objavil Časnik.