Zaradi korupcije na državni ravni Slovenija že leta stoji na mestu – STAGNIRA. Kaj pomaga gospodarska rast, če je naš državni, javni sektor prava ponikalnica. Oblastna klika se po nekajletni konjunkturi pred svetom ponovno hvali, kako smo uspešni. Govorijo o zgodbi o uspehu, a če bi vsaj malo pogledali naokrog, bi videli, da nas prehitevajo tako Čehi kot Slovaki in Madžari. Ne bi se čudil, če bi bilo  čez nekaj let med njimi tudi Albanci. Sledenji zelo gotovo, le če bodo uspešno zajezili korupcijo. Če bi se ljudje tega bolj zavedali, režimski mediji se trudijo, da bi nam to prikrili, bi nas bilo na protestih gotovo več. Tako pa je večina zadovoljna že s tem, da ni slabše. Nekateri so zadovoljni že s tem, da so bili letos na hrvaški obali celo en dan več kot lani, upokojenci pa so spili kavico več na mesec. »Andrej, so vam po vseh teh letih vrnili računalnike, ki so vam jih ob hišni preiskavi zaplenili?« Preden se lotim pravih vzrokov za stagnacijo, moram odgovoriti na vprašanja, ki jih še vedno dobivam, če le stopim na ulico: »Andrej, so vam po vseh teh letih vrnili računalnike, ki so vam jih ob hišni preiskavi zaplenili?» V nekem smislu imata naslovna tema in moja zgodba skupno točko: nedelovanje institucij nadzora. A, o tem kasneje.Da odgovorim naključnemu radovednežu z ulice, potem pa nadaljujem z mojo zgodbo: »Ne! Oziroma samo prazne škatle brez diskov, ki jih je ‘uzela magla’, so vrnili.« In to po tem, ko sem posumil, da so na datotekah kaj dodajali oz. prirejali v času, ko so pol leta zaman iskali corpus delicti – ‘dekle v hlačah, zgoraj pa brez’. Na to sem posumil ravno zato, ker se je izkazalo, da je do potvarjanja že prišlo pri listinah, ki so služile kot osnova za odobritev preiskave. Vedel sem, da me ne morejo obtožiti, nisem pa si pa mogel misliti, da bo postopek trajal toliko let. Šokantno je bilo tudi spoznanje, česa vsega so zmožni Pravzaprav so to besede mojega očeta, prof. Božidarja Magajne. Že davno nazaj mi je rekel tudi tole: »Res so potomci ‘bivših’ mlajši, nova generacija. Ja, res so to že vnuki in nečaki, a stare metode so ohranili. Sicer ne v rdeči, krvavi barvi, ampak zavite v celofan demokracije in pravne države. Države, ki so jo ugrabili , privatizirali, čeprav so nam v času enopartizma trobili o odpravi privatne lastnine. Monopol nad oblastjo in okoriščanje je prikrita stalnica tega novega razreda.« Tako je ‘novi razred’ deloval v preteklosti. Vsi, ki se mu niso pokorili, so imeli težave. V tem kontekstu je zanimiva tudi zgodba sorodnika, psihiatra in pisatelja dr. Bogomirja Magajne, ki je kot medicinec zdravil ranjene tigrovce. Te naše in tudi v Evropi prve antifašiste. Kar pa za novo oblast, ki ni marala zaveznikov Angležev, ni bila odlika, prej obratno. Če sem malce sarkastičen: TIGR je bil edina ‘zver’, ki so jo komunisti preganjali. Namreč ‘zaščiten kot medved’ še danes velja tudi za volkove. Novi razred je tudi naslov knjige Milovana Đilasa. Novi razred – po sestopu z oblasti pa bo naslov knjige, ki jo pripravljam. »Pa kva je zdej babe, al nej še sam lovim lopove ? Jest sm premier in ne pulcaj!« In kako danes prepoznamo ta ‘novi razred’, oz. rdečo buržuazijo, kot jo je imenoval Đilas, čeprav v novih in novih preoblekah. V dvorani Stožice vsako leto prepevajo bandiera rossa in mahajo s peterokrako, rdečo zvezdo, zunaj na parkirišču pa se bleščijo srebrne Mercedesove zvezde. Jasno, samo najnovejše modele postavijo na ogled, da ‘raja’ ve, kdo so na oblasti [… več] 

Na Selih pri Kamniku smo Slovenci dobili umetnino, ki nezgrešljivo spominja na predsednika Donalda Trumpa. Avtor je bil nedvomno duhovit in ima seveda vso pravico, da karikaturira sedanjega ameriškega predsednika. Četudi tu in tam predsednik Trump naredi ali izreče kaj všečnega katoliškemu ušesu, je seveda še veliko več problematičnega – tudi, če predsednika Trumpa ne demoniziramo na način, kot to počno slovenski mediji. Toda kaj bi se zgodilo, če bi takšno umetniško karikaturo nekje v Sloveniji postavili aktualnemu ruskemu predsedniku Putinu? Če se je skulptura pri Kamniku inspirirala pri Kipu svobode, kaj bi lahko navdihnilo avtorja Putinovega spomenika? Ruska babuška? Ruski medved? A morda Putin spomenik/spomenike že ima: predimenzioniranemu spomeniku ruskim vojakom na Žalah se je letos pridružil še en v Šmartnem. Ta “odprtost” Slovenije za rusko interpretacijo zgodovine ni ušla mediju Russia Beyond (v slovenski različici), ki ga mnogi imajo za propagandno roko ruske države. Propagande, ki se zlahka prelevi v dezinformacije in v to kar strokovnjaki danes imenujejo hibridno delovanje, torej skupek dejavnosti, manj ali bolj agresivnih, katerih namen je zaobrniti geopolitični kurz držav v ruskem bližnjem in daljnem sosedstvu, v prid Rusije in stran od Zahoda. Članstvo v EU in NATO pomeni opredelitev RS za vrednote, ki žal niso vrednote Rusije Po obdobju ministra Erjavca želi minister dr. Cerar “uravnotežiti” našo zunanjo politiko. Toda tudi ta pristop še vedno kaže na pomanjkljivo razumevanje dejstva, da članstvo v EU in NATO ni le simbolično, ampak da pomeni opredelitev Republike Slovenije za vrednote, ki jih ti organizaciji zagovarjata. Ki pa žal niso vrednote Rusije. Poleg tega se intenzivni dvostranski stiki z Rusijo nespretno nadaljujejo. Celo bivši veleposlanik Roman Kirn, ki mu zagotovo ni mogoče očitati desne pristranskosti, je opozoril, da je bil nedavni obisk vladne delegacije s premierom Šarcem na čelu slabo pripravljen, saj je premiera pravzaprav postavil v senco župana Jankovića. Ne moreš imeti malo enih in malo drugih vrednot. Navsezadnje smo člani EU in zavezniki v NATO. Putinova Rusija s problematično zakonodajo, še bolj z njenim spornim izvajanjem ter z manipulacijo represivnega aparata preprečuje opoziciji nastop na volitvah, opozicijskim voditeljem nalaga drakonske kazni za minorne prestopke ali pa jim te preprosto podtakne. Če se udeležite demonstracij vam lahko zagrozijo, da vam bodo socialne službe odvzele otroka. Organizirani kriminal, s katerim je Putinov režim vzpostavil posebno obliko sobivanja lahko poskrbi, da opozicijski voditelj tudi izgine. Ruske tajne službe so aktivne po svetu (Skripal). Z neba nad delom Ukrajine, ki ga nadzirajo pro-ruske sile, je bilo sestreljeno malezijsko potniško letalo. Ne nazadnje – kar bi moralo prepričati našo levico – Putin izvaja diskriminacijo LGBT populacije (kar nikakor ni v skladu s pogledom Cerkve). Rusko pojmovanje demokracije in pravne države je torej zares drugačno od evropskega. Glede tega se ne moremo slepiti. ZDA ostajajo delujoča parlamentarna demokracija Ameriški predsednik Trump ima problematične poglede na ženske, migrante in na mednarodno ureditev, a ZDA ostajajo delujoča parlamentarna demokracija, ki spoštuje človekove pravice in kjer morebitne zlorabe oblasti dobijo svoj sodni epilog. Liberalna New York in Kalifornija se lahko na predsednikov konzervativizem povsem požvižgata. O predsedniku Trumpu lahko po mili volji govorite karkoli, brez posledic. In Beli hiši ne pade na misel, da bi s policijo ovirala prireditve potencialnih predsedniških kandidatov (četudi morda poskuša tuje državnike pripraviti do tega, da bi našli o njih kaj spornega, kot se je to najverjetneje zgodilo nedavno z Ukrajino). Slovenija ni neposredna soseda Rusije, nima ruske manjšine, ne travme ruske okupacije. To ji je res lahko v pomoč za neproblematične, kolikor je mogoče prijateljske odnose z Rusijo, s katero je pač potrebno voditi dialog in upati, da bo ta nacija – ki je po svojem bistvu zagotovo evropska – nekoč spet našla pot nazaj do Evrope in jo tudi dejansko lahko spet oplajala. Dejansko – ne le z navideznim zavzemanjem za krščanske vrednote. Kar je problematično je, da je količina ruskega vpliva, ki ga prek na videz nedolžnih, na kulturo in spomin vezanih pobud slovenska politika dopušča v državo tolikšna, da že lahko vpliva na dejansko (in ne le verbalno) zavezanost vrednotam EU in NATO in na našo mentalno umeščenost na Zahod. Temu mehkemu vplivu gre dodati morda še pomembnejše ekonomske vzvode: naša navezanost na ruski plin, Mercator v rusko-hrvaških rokah, lastništvo nepremičninskih in turističnih podjetij s strani ruskih državljanov pri nas, vloga ruskih bank itd. Ruskemu prodiranju sledi Kitajska, tudi pri nas. Brez velikega pompa in solzavih debat o nacionalnem interesu je bilo Kitajcem prodano Gorenje, “naš ponos”. Kot da izkušnja z mariborskim letališčem ne bi bila dovolj … Drsenje Slovenije na Balkan Nekaj podobno problematičnega za našo vrednostno in geopolitično orientacijo se nam dogaja z našim drsenjem na Balkan. Zahodni Balkan ostaja prioriteta naše zunanje politike, namesto, da bi se predvsem posvetili iskanju zaveznikov v EU [… več]

Janez Mihovec – Sveta Ana in Lovrenc Na južni strani Barja pri Podpeči se svet hitro dvigne. Na vrhovi je kopica cerkva, morda najlepša pa je Sveta Ana. Najlepše je, če s potjo začnemo pri Jezeru. Pravzaparav kraškemu izviru v isoimenski vasi. Potem pa je do vrha pol ure hoda. Tu nas pričaka prelep razgled. […] The post Narava in pokrajina (foto): Sveta Ana in Lovrenc appeared first on Časnik.

Geslo Rešimo Slovenijo, ki je na 99. obletnico koroškega plebiscita okoli Prešernovega spomenika v Ljubljani združilo nekaj tisoč Slovencev, bi lahko bilo začetek samoočiščevanja Slovenije. Neskončna vrsta kraj od osamosvojitve dalje, slabo vodenje države in njenega gospodarstva Neskončna vrsta kraj od osamosvojitve dalje, slabo vodenje države in njenega gospodarstva (zaradi tega ne živimo samo tretjino slabše, kot bi smeli in morali, ampak tudi v pomanjkanju denarja za zdravstvo, pokojnine, oskrbe starejših in še marsikaj) bodo prej ali slej Slovence prepričali, da naša prihodnost ni »Janša» ali »Nejanša«, kot sporoča že nekaj vlad, ampak ali bomo živeli tako, kot smo zastavili ob osamosvojitvi, ali pa bomo postali otok bede in ideološke okostenelosti. Vse države se sprašujejo, kaj in kako bo jutri, Slovenija pa, ali so komunisti – resnični narodnoosvobodilni boj v imenu neločljivosti svobode in demokracije ni bil nikoli sporen – ravnali prav ali narobe. Evropa in svet sta si glede vseh totalitarizmov na jasnem, pri nas pa vso energijo vnašamo v trajno čaščenje rdeče zvezde, srpa in kladiva. V prihodnost pelje pot svetlega upanja in trdne volje za uresničitev najbolj drznih sanj in pričakovanj, čaščenje tragične preteklosti največje morije v slovenski zgodovini pa v gotovo pogubo in smrt. Nova delitev na pristaše urbane in ruralne kmečke kulture Prebivalci Slovenije se ne delijo samo na leve in desne. Ljubljankoviči že nekaj let kot zadnje upanje za preživetje nekdanjih oblastnikov vsiljujejo, zlasti s pomočjo RTVS in s templjem v Šiški, novo delitev na pristaše urbane in ruralne kmečke kulture. Kot take so označevali tudi udeležence zborovanja v Ljubljani in jih prikazovali kot prestolnici tuje, drugorazredne državljane. In to prav oni, ki sta jih polna usta strpnosti in multikulturnosti. Reševanje Slovenije ne more biti pod geslom za in proti Janši, za katerim se je vedno v bistvu skrival odnos do osamosvojitve, Janša ne bo večno živel, ampak iz neomajne in nepopustljive zvestobe demokraciji, ki edina zagotavlja odpravljanje nepravičnosti, nepoštenosti, neenakosti in nemoralnosti. Ta je vsebina naše največje odločitve v zgodovini: lastna država, to je tudi edina smer in upanje naše prihodnosti [... več]

»Edini, ki je vreden spoštovanja v Novi zavezi,« zapiše Friedrich Nietzsche v Antikristu, »je Poncij Pilat.« Ne iz istih razlogov, ki so vodili nemškega filozofa, mu vendarle lahko tudi do določene mere pritrdimo. Zastavimo si namreč vprašanje, kaj bi se zgodilo, če rimski upravitelj ne bi Jezusa predal njegovim rabljem, ampak bi ga oprostil? Prav to se sprašuje filozof Roger Caillois v delu Poncij Pilat, v katerem reši Rimljan Odrešenika pred verskimi voditelji. To stori za to, ker pri njem religija nič ne šteje in je do nje skrajno nezaupljiv. Stavi namreč le na modrost. Toda ali je modro staviti na modrost, da bi spremenili svet, se sprašuje Caillois. Kaj bi bilo, če ne bi bilo ne križanja ne vstajenja, ne prihoda Svetega Duha ne oznanjevanja evangelija? Skratka, Jezusovih sledilcev, ki so že v apostolskih časih dobili ime kristjani, njihova vera pa krščanstvo? Bi se sploh zgodil kakšen od dogodkov, ki so dali pečat zgodovini zadnjih dva tisoč let? Že religijska scena bi bila povsem drugačna od te, ki se je vzpostavila zaradi nastanka in širjenja krščanstva. Ne bi bilo rabinskega judovstva, ki se je na tempeljskih ruševinah konstituiral kot nacionalna reinterpretacija izraelske religije proti njeni krščanski univerzalizaciji. Tudi angel Džibril ne bi imel veliko za povedati Mohamedu, če ne bi poznal krščanskih in judovskih zgodb in verovanj, ki so bila v sedmem stoletju razširjena med vzhodnim Sredozemljem in Indom in po vsej Arabiji  [več]

Da imamo Sloveniji za predsednika vlade igralca, postaja vsak dan bolj jasno. Še bolj pa postaja jasno samemu predsedniku vlade, da mora igrati in odigrati vlogo, kakršno mu je določil režiser. Režiserja pa si je vladni predsednik izbral že v času volilne kampanje. Takrat je namreč odigral ključno vlogo pri izločevanju njemu nevšečnih politikov. Izbral si je levo politično pot vladanja. Ko je predsednik vlade v koalicijo vključil stranko s skrajnega roba levice, se najbrž še ni zavedal, da je na ramena položil »duha«, ki mu stalno šepeta na uho, kako in kaj sme storiti. Zato Levica ni prevzela nobene ključne vloge, s katero bi (morala) ustvarjala pogoje za uresničevanje svojih ciljev. Po mojem osebnem prepričanju ves čas igrajo vlogo stranskega igralca in pri tem nastopajo z retoriko »populistične« socialne politike. In vse to seveda počnejo v dogovoru s koalicijskimi partnerji oziroma samim predsednikom vlade. Da jim popularnost, saj so tudi po letu dni brez vidnih dejanj in uspehov, razen tega da neusmiljeno praznijo državno blagajno, ne pada, v javnosti igrajo najbolj popularno igro – »krotijo« politične nasprotnike. Da bi politično preigravanje izgledalo bolj »resnično«, so svoj lonček pristavili še predstavniki stranke DESUS. Pred javnostjo ves čas igrajo neizmerno skrb za upokojence, čeprav ti zanj nikoli niso bili prva opcija. Saj bi se, če bi to mislili resno, najprej zavzeli in poskrbeli za zaposlene, ki delajo v podjetjih in ustanovah v državni lasti. Da bi tam zaposleni zaslužili dovolj za svoje življenje. Da jih ne bi bilo potrebno iskati pomoč pri Karitasu, Rdečem križu in še pri drugih humanitarnih organizacijah, kar se vsakodnevno dogaja. Kar je prava sramota za državo s polno malho denarja. Oblast je naša strast in jo nikomur ne prepustimo Država ima inšpekcije in druge službe, ki bi morale nadzirati poslovanje v podjetjih v zasebni lasti, še posebej skrbno tistih v javni lasti, da ne bi prihajalo do šikaniranje in izigravanja zakonodaje. Še posebej zavržno pa je izogibanje plačevanja prispevkov za socialno varnost in v pokojninsko blagajno. Ker se to danes še vedno dogaja, so številni zaposleni obsojeni na životarjenje. Do danes nobena vladna politika ni želela, si očitno tudi ni upala, stopiti na prste nepoštenim menedžerjem in drugim vodilnim v podjetjih, ki kršijo zakonodajo in moralne norme. Seveda je to mogoče, saj jih je vlada tudi sama nastavila. Zato je potreben aktualni politični medijski šov, ki ga je »režiral« glavni igralec, predsednik vlade, s katerim je pomiril navidezna trenja v koalicij in si zagotovil ponoven vzpon medijske »anketne« popularnosti. Pri tem sta si tudi DESUS in Levica dvignila «državotvornost in dosegla isti željeni cilj, dvig na lestvici popularnih. Stari-novi levici je cilj vladati in nadvladati, pa če tudi narod tone v nazaj v zgodovino enopartijskega sistema: »Oblast je naša strast in jo nikomur ne prepustimo.« Vprašanje je le, do kdaj še? Za politično igro brez vsake odgovornosti stojijo dobro plačani poslanci Levice. Pri tem ima Marjan Šarec, predsednik vlade, stransko vlogo. Ali se tega zaveda, je težko reči? Saj mu dejanja predsednika vlade govori šepetalec izza odra. Igralec je brez njega na odru izgubljen. Samo leve in skrajno leve stranke sovražijo delo Če bi Levica in z njo vsi levičarski ministri v vladi opravili svojo nalogo, bi bile državne službe urejene in bi služile svojemu namenu. Nadzorni sveti in inšpektorji na vseh področjih bi spoštovali pravila in opravljali svoje službe, kot jim nalaga službeni položaj. Predvsem pa bi najprej poskrbeli za zares socialno ogrožene. Med prejemniki socialnih transferjev bi izločili vse, ki do teh oblik socialne pomoči niso upravičeni. Če jim to nekoč uspe, bo denarja za socialo in druge socialne transferje več kot dovolj. Levičarji, ne nekdanji in ne današnji, nikoli niso strmeli k temu, da je realni sektor tisti, ki polni vrečo za socialo. In od katere živijo in delujejo vse državne službe. Če bomo še naprej imeli vlade, ki jih bodo še naprej vodile vlade samo leve in skrajno leve stranke, ki sovražijo delo ... [več]