Kdo in kdaj si je za Slovenijo izmislil sintagmo o zgodbi o uspehu, je naloga zgodovinarjev in mogoče še koga. Ko o njej danes razmišljamo iz časovne distance, dobiva ne samo pravo vsebino, ampak tudi ime za veliko samoprevaro Slovencev. Pod njo smo skoraj dve desetletji, nekako do konca prve Janševe vlade, razumeli gospodarsko in politično preobrazbo totalitaristične Slovenije s tipično socialistično ekonomijo v demokratično in ekonomsko uspešno državo. Z prstom smo kazali na neuspešne nekdanje socialistične države in si domišljali o naši superiornosti. Sedaj so že vse pred nami! Drnovšek podtikal videz demokracije, Kučan sistematično naskakoval državo Zasluge za zgodbo o uspehu so povezovali z »vladanjem« Janeza Drnovška. Na videz politično okoren in naiven mož je bil vse prej kot to. S svojo igrano ležernostjo in navidezno nezainteresiranostjo za dnevno politiko ter nekonfliktnostjo je prikrival največji rop v slovenski zgodovini. Pri tem so mu nemalo pomagali tudi nekateri pomladniki, ki jih je stalno usmerjal proti Janši, «princu teme«. Njihova vloga pri Depali vasi, vodilna oseba je postal, kakšen absurd!, varuh človekovih pravic, je postala trajen in usoden madež slovenskih pomladnih naivnežev. Vse bolj mi prihaja v spomin izjava Lidije Šentjurc na dan volitev za člana predsedstva proti Marku Bulcu: »Ne poznam Drnovška osebno. Sem pa ga dala preveriti in je zanesljivo naš človek!« Med tem, ko nam je Drnovšek spretno podtikal videz demokracije, je Milan Kučan sistematično in izjemno premišljeno naskakoval državo. Zanj je bila zgodba o uspehu predvsem čudežen način političnega preživetja nekdanje komunistične elite in njene preobrazbo v kapitalistično. Pri tem je bil izjemno uspešen tudi zaradi vrhunskih predpriprav še iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko so komunisti spoznali, da se jim bliža oblastni zlom. Blagor tistim, ki bodo čez leta in desetletja dokazali, kako so to delali mednarodno povezani. Preveč je meddržavne medpartijske podobnosti, da bi bil to slučaj! Z novo davčno reformo plesnive drobtine za reveže Potem, ko so z pomočjo bank, ki so trajno ekonomsko orožje starih totalitarnih političnih sil uničili številna podjetja, ki niso bila sposobna tehnološkega napredka ali pa niso imeli ljudi za njihov prevzem, denar pa speljali v tujino, so nas začeli intenzivno ropati preko zdravstva in zadnja leta to poteka preko sociale. To smer je izjemno spretno utiril prof. dr. Ivan Svetlik kot minister za delo oziroma socialo, ki je začel ropati slovensko revščino. Spomnimo se tragičnih trenutkov, ko so stari in onemogli ljudje odhajali iz varovanih domov, ker so jim hoteli zapleniti desetletja pristradane nepremičnine. Za socialo bo verjetno na vrsti energija, ki je praktično že vsa v rokah nekdanjih komunistov. Energetska revščina ni izmišljotina! Zadnje vlade načrtnega razslojevanja Slovencev niti ne prikrivajo več. Ugotovili so, da smo Slovenci tako naivni in tako požrtni, da si lahko vse privoščijo. Z novo davčno reformo bodo dali plesnive drobtine revežem, bogate pa še bolj obogatili. Pri tem se sklicujejo na nujno zvišanje plač za strokovnjake, da ne bodo odhajali v tujino. Seveda ne gre za resnične strokovnjake, ampak njihove »strokovnjake« za rop in krajo. Želijo, da vse poteka zakonito, kot je potekalo odpisovanje kreditov Jankovićevim podjetjem. Ustvarjalno ropanje revežev, vse dovzetnejših za manipulacije levice Dnevno lahko poslušamo, koliko je v Sloveniji revežev in kako njihovo število narašča. Analizirajte samo naraščanje cen, zlasti tistih, ki jih nadzira država. Demokracijo se najuspešneje uničuje z ustvarjalnim ropanjem revežev, ki postajajo vse dovzetnejši za manipulacije levice. Zadnje povišanje plač in pokojnin so izrabili za rop, ki je po vsoti nekajkrat večji kot milostno in skrajno žaljivo podeljene drobtine z bogatinove mize ... [več]

Možje so s plaščem zakrili sramoto svoje Matere, ki so jo onečastili tisti, ki bi morali najbolj skrbeti zanjo! Zaščitili so tudi nas, ženske, zlasti katoličanke, ki smo ob pogledu na razgaljeno nosečnico jeznega obraza, za katero se je nekaj časa dopuščala nevzdržna interpretacija, da gre za amazonsko Mater Božjo, doživljale veliko nelagodnost, če ne celo osramočenost. Kot katoličanka in ženska lahko izrazim samo hvaležnost pogumnim možem, ki so v ponedeljkovem jutru vstopili v cerkev transpontinske Matere Božje blizu Sv. Petra pobrali pet kipcev nagih nosečih žensk in jih odvrgli v Tibero. Še vedno ostajata vsaj dva, ki s svojo prisotnostjo onečaščata baziliko sv. Petra in sinodalno dvorano, v kateri potekajo zasedanja sinode. Le-te končni cilj vidijo nekateri v poganizaciji katoliškega bogoslužja. Hvala možje, ki ste se zavzeli za čast Matere Božje Skratka, hvala možje, ki ste se zavzeli za čast Matere Božje, ki so jo s svojo mlačnostjo in (vsaj) tiho privolitvijo poteptali najvišji ‘pastirji‘ Cerkve, ki bi morali najbolj braniti dostojanstvo Matere Cerkve in njenega nespremenljivega nauka. Sram naj jih bo za to, da so na dan pred začetkom amazonske sinode dovolili, da se je v vatikanskih vrtovih odvil poganski obred čaščenja omenjenih kipcev. Celo ena redovna oseba se je do tal klanjala po videzu sodeč poganskim simbolom, medtem ko se v naših cerkvah dopušča žaljenje ljudi, ki želijo kleče prejeti Najsvetejše. S poganskimi simboli v samo srce krščanstva Sramota zanje, da so dovolili ‘procesijo’ s poganskimi simboli v samo srce krščanstva, v baziliko sv. Petra, kjer so ‘verniki’ že kar sredi cerkve pokazali svoj politični obraz in so jih ogorčeni varnostniki ‘pospešili’ proti izhodu. Nihče ni protestiral niti ob nedeljskem ‘križevem potu’ po rimskih ulicah, ki se je prav tako kmalu sprevrgel v politični dogodek, ko so se ‘romarji’ začeli zlegati po tleh v protest zoper domnevne socialne in ekološke krivice. Da o tem, da na častnem mestu v sinodalni dvorani ves čas ‘straši’ simbol, ki ga vatikanski najvišji uradniki ne želijo definirati, sploh ni moč najti prave besede ... [več]

Osemdeset let po začetku druge svetovne vojne je 19. septembra evropski parlament sprejel »Resolucijo o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope«, ki so jo na iniciativo baltskih držav in Poljakov predlagali poslanci Evropske ljudske stranke, socialdemokrati, liberalci, evropski konservativci, »ker sta spomin na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov ter priznavanje in zavest o skupni evropski dediščini komunističnih, nacističnih in drugih diktatorskih zločinov osrednjega pomena za enotnost Evrope in njenih ljudi ter za krepitev odpornosti Evrope na sodobne zunanje grožnje«. Ta resolucija še nadgrajuje »Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu« z dne 2. aprila 2009, ki obsoja vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi. Žal Slovenija na državni ravni še ni premogla toliko moralne moči, da bi obsodila  komunizem – sklep vlade Janeza Janše pa ni zavezujoča –, čeprav je ta povzročil več kot 100 miljonov smrtnih žrtev. K temu moramo prišteti še množične kršitve vseh drugih človekovih pravic (med drugim: svoboda govora in veroizpovedi, svoboda medijev, znanosti in umetnosti, enakost pred zakonom, prepoved mučenja, pravno varstvo, svoboda gibanja, nedotakljivost stanovanja, svoboda združevanja in demonstriranja). Državni zbor je resolucijo iz leta 2009 vzel zgolj na znanje, sprejem resolucije pa je že štirikrat zavrnil, kljub temu da so za njo v Evropskem parlamentu glasovali vsi slovenski poslanci. Vsi slovenski poslanci, razen Brgleza, so glasovali za Za letošnjo septembrsko resolucijo je glasovalo 535 vseh evropskih poslancev, 66 jih je bilo proti, 52 se jih je vzdržalo. Vsi slovenski poslanci so glasovali za, razen novinca v evropskem parlamentu, predstavnika SD Milana Brgleza, ki je svojo zadržanost opravičil s tem, da resolucija ni obsodila fašizma, predvsem pa ga je zmotilo enačenje komunizma in nacizma – in da je v njej poudarjeno nekaj, kar se ne samo v Sloveniji rado zamolči, namreč soodgovornost Sovjetske zveze za drugo svetovno vojno. Spomnimo se, da sta Nemčija in Sovjetska zveza podpisali Hitler-Stalin pakt (oz. pakt Ribbentrop-Molotov) o nenapadanju (23.8.1939), ter Mejni in prijateljski sporazum (28.9.1939). Oba sporazuma pa sta vsebovala še tajna protokola, v katerih sta si državi podpisnici razdelili del Evrope. [več …]

Ob aktualni aferi v zvezi s Sovo je na površje prišlo eno bistvenih vprašanj demokratičnega političnega sistema, namreč vprašanje nadzora in ravnovesja med različnimi vejami oblasti. V pričujočem zapisu se ne nameravam ukvarjati s tem, ali je v aktualnem primeru zagotovljena prava mera nadzora in ravnovesja moči med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, ampak se bom posvetil novinarstvu, ki naj bi pod prste gledalo vsem trem vejam oblasti in delalo v interesu državljanov. Tudi v tem primeru. Kdaj lahko govorimo o novinarstvu kot četrti veji oblasti oz. psu čuvaju demokracije? Ob spremljanju slovenskega novinarstva dobim vtis, da se novinarji in njihova stanovska združenja rada sklicujejo na to idejo. Zdi pa se mi, da veliko novinarjev glede na svoje prispevke in svoje delovanje v javnosti, ne ve ali se ne zaveda, kaj pomeni izvajati naloge četrte veje oblasti oz. psa čuvaja demokracije. Državljani od profesionalnih novinarjev upravičeno pričakujemo: 1. Da svoje trditve vsaj dvakrat ali trikrat preverijo pri različnih virih, preden jih javnosti v svojih prispevkih predstavijo kot dejstva.2. Da pri temah, o katerih se v javnosti kontroverzno razpravlja, enakopravno in brez svojih vrednostnih sodb predstavijo različna mnenja in stališča o zadevni temi.3. Da svoje mnenje in stališče o nekem družbenem ali političnem vprašanju, o neki javni osebnosti, njenem delovanju ali stališčih predstavijo, tako da ne izkrivljajo dejstev in mnenjske pluralnosti. Novinar ali novinarka, ki teh osnovnih načel novinarstva pri svojem delu ne upošteva, je vse prej kaj drugega kot del četrte veje oblasti ali pes čuvaj demokracije. Težava, ki je v Sloveniji še posebej izrazita, je ta, da je veliko novinarjev slabo plačanih in je povrhu še eksistencialno odvisnih od svojih zaposlitev. Taki so izpostavljenim pritiskom oz. pričakovanjem, da svoje delo opravljajo po nareku tistih, ki so nad njimi – urednikov, lastnikov idr. Drug problem je, da je zelo velik del slovenskega novinarstva tako zaverovan v svoje nazorske, ideološke in politične predstave in predsodke, da to dejansko negativno vpliva na opravljanje njihovega poklica. Kaj naj v taki situaciji storimo državljani? [več ...]

Objavljamo prepis dela magnetograma nastopa poslanca Janše na seji parlamentarnega odbora za nadzor tajnih služb, ki ga je poslanka Korče označila za neprimernega v demokratični družbi. Da naj bi poslanec grozil z maščevanjem, ko se bo zavihtel na oblast, je izjavila kmalu po končani seji. Poslanec Janša je zahteval, da se umakne stopnja tajnosti z […več ]

Glavno vlogo je odigral takratni deželni svetnik stranke Slovenske skupnosti Mirko Špacapan, ki je s pomočjo deželnega tajnika Damijana Terpina in člana deželnega tajništva Andreja Berdona uspel zbrati dovolj konsenza, da je bil omenjeni 28. člen deželnega volilnega zakona marca 2007 tudi odobren. Deželni volilni zakon za izvolitev Deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine vsebuje člen 28, ki omogoča olajšano izvolitev slovenskega predstavnika. Gre za edino zakonsko določilo v Italiji, ki uspešno omogoča slovenski narodni skupnosti v FJK, da si samostojno izvoli svojega predstavnika v deželno zakonodajno telo. Kako je do tega člena prišlo, kakšna so bila nasprotovanja, težave in številna posvetovanja, je povzeto v dokumentarcu Za slovenski glas, ki ga je režiral mladi Daniel Peteani iz Podgore. Za slovenski glas Dokumentarec je nastal v sklopu projekta Zastavimo skupne moči za skupne cilje ob 10. obletnici smrti dr. Mirka Špacapana, ki ga je finančno podprla Avtonomna dežela FJK s sredstvi iz zaščitnega zakona in vsebuje pričevanja glavnih takratnih političnih akterjev na ravni dežele in slovenske narodne skupnosti. Dogodki so se odvijali v drugi polovici leta 2006 in v prvih mesecih leta 2007, v obdobju, ko je slovenska narodna skupnost v FJK imela v Deželnem svetu kar pet svetnikov, ki pa so o členu za olajšano izvolitev slovenskega predstavnika imeli različna mnenja in stališča. Marca 2007 odobren 28. člen deželnega volilnega zakona Glavno vlogo je odigral takratni deželni svetnik stranke Slovenske skupnosti Mirko Špacapan, ki je s pomočjo deželnega tajnika Damijana Terpina in člana deželnega tajništva Andreja Berdona uspel zbrati dovolj konsenza, da je bil omenjeni 28. člen deželnega volilnega zakona marca 2007 tudi odobren. Poleg Mirka Špacapan, ki je istega leta umrl zaradi hude bolezni, v dokumentarcu nastopajo takratni deželni predsednik Riccardo Illy, bivši deželni svetniki Tamara Blažina, Igor Kocijančič, Igor Dolenc, Cristiano Degano in Bruna Zorzini Spetič, že omenjena Damijan Terpin in Andrej Berdon ter sedanji deželni svetnik SSK Igor Gabrovec. Slednji je bil aprila 2008 prvi izvoljen na podlagi omenjenega člena ter nato po isti poti potrjen leta 2013 in 2018 [več]