Štirje svetilniki, ki naj bi svetili Ameriki in svetu na poti v prihodnost

Ne zaide vsak dan papež v Ameriko. In tudi ne pove tega, kar je povedal papež Frančišek ob nedavnem obisku v ZDA, natančneje v ameriškem kongresu 24. septembra 2015. Morda si bo zgodovina zapisala v svoj spomin njegove krilate besede, morda pa bodo zanamci šli mimo njih. Zato je dobro, da se vsaj mi malo ustavimo in jim prisluhnemo.

Vzvišeni Frančiškov »kvartet«

Poleg vseh drugih, rekel bi dežurnih kritik na račun prve velesile sveta – nasilje, orožje, droga, smrtna kazen, novi finančni »zid Wall Streeta« itd. – je sveti oče omenil štiri osebe, ki naj bi kot štirje svetilniki svetili Ameriki in svetu na poti v prihodnost. To so: 1. Abraham Lincoln, 2. Martin Luther King, 3. Dorothy Day in 4. Thomas Merton.

Po naključju sem spremljal televizijski prenos tega govora in ko sem slišal ta vzvišeni »kvartet« iz Frančiškovih ust, sem zdrvel v kuhinjo in s solzo v očeh izjecljal svoji ženi: »Majda, papež govori o Mertonu!« Kajti po naključju – in kaj je v življenju naključje? – sem imel prav tedaj pred sabo na mizi knjigo Thomasa Mertona Gora sedmih polic, ki sva jo z ženo prevedla pred desetimi leti (izšla je pri založbi Družina, 2006) in za katero sem napisal uvod, ki ni med mojimi najslabšimi. Ta povest o spreobrnjenju je danes skoraj pozabljena in priti je moral argentinski papež Bergoglio, da je njenega avtorja osvežil v spominu nam, vseh zgodb presitim zahodnjakom. In to v prestolnici Amerike, srčike bogatega sveta.

A pojdimo po vrsti. Abraham Lincoln, ameriški predsednik, ki je izpeljal zmagovito državljansko vojno med Severom in Jugom (1861–1865), je znan vsakemu izobraženemu človeku. Malo pa jih ve za trpljenje tega velikega moža, potomca revežev z ameriškega Zahoda, ki se je z Biblijo v žepu povzpel do najvišjega položaja v deželi in bil poklican, da izpelje »krvavo rihto«, ki se je njegovemu blagemu srcu kar najbolj upirala. Na enem svojih predvolilnih govorov je o vprašanju suženjstva, ki naj bi ga odpravili, izrekel tele besede: »Verujmo, da je v pravici moč in v tej veri opravljajmo svojo dolžnost, kakor jo najbolje vemo in znamo.« Vera v pravico! V najbolj zlorabljeno in osmešeno vrednoto človeštva! In vendar kako zaželeno, če se ozremo v njeno nasprotje, to je krivica! Krivici se ne smeje nihče, še najmanj pa tak, ki se ukvarja z vzgojo – in taki smo po malem vsi, starši, učitelji, politiki, duhovniki. Vemo, kako se krivica zareže v mlado srce, saj pravijo, da je človek mlad, dokler je občutljiv zanjo …

Občutljivost zanjo pa izkazujejo naslednje Lincolnove besede, ki jih je izrekel ob koncu vojne, ki je veljala Ameriko pol milijona padlih – več kot v obeh svetovnih vojnah – in je tudi sam omahnil pod kroglo atentatorja. Izrekel jih je kot neke vrste opomin svojim sonarodnjakom, ki so se že pričeli deliti na zmagovalce in premagance: »Zaceliti narodu rane … z ljubeznijo do vseh, s sovraštvom do nikogar.« In človek spet dobi solzo na oči, ko to bere. Kako drugačna bi bila danes naša domovina, ko ne bi bili zmagovalci leta 1945 zaobrnili vrstnega reda in dali na prvo mesto sovraštvo, na ljubezen pa pozabili. In tako ostaja še danes, ker drugače ne more biti.

O drugih dveh »nominirancih« na seznamu papeža Frančiška se bomo ustavili manj. Temnopolti Martin Luther King je bil krščansko vzgojeni borec za pravice ameriških črncev, ki jim zmaga v državljanski vojni očitno ni prinesla dolžnega spoštovanja in enakopravnosti. Čas izvolitve prvega črnskega predsednika ZDA je bil očitno še daleč. Za svoje nasprotovanje vojni v Vietnamu je leta 1964 dobil Nobelovo nagrado za mir. Podobno kot Gandi je ta veliki zagovornik nenasilja leta 1968 padel kot žrtev atentata.

Dorothy Day (1897–1980) je bila znana ameriška aktivistka krščanskega socialnega gibanja, mirovnica in feministka. Doživela je visoko starost in umrla kot »ikona« napredne ameriške družbe. Vse njene značilne poteze zlahka prepoznamo tudi v programu papeža Bergoglia.

Preostane še Thomas Merton (1915–1968), pisatelj in menih.

»Graditelj mostov«

Kdo je bil ta mož, ki se je rodil iz mešanega zakona francoskih in angleških staršev in je preživel svojo viharno mladost v Ameriki med obema vojnama? Pri 24 letih se je iz nebrižnega protestanta spreobrnil h katolištvu, a mu to ni bilo dovolj. Nemir in žeja po Bogu sta ga ob izbruhu druge svetovne vojne pripeljala v trapistovski samostan v Kentuckyju, kjer je ob molitvi in pisanju preživel 27 let. A tudi v tej »kartuziji« mu ni bilo dano obstati. Ker se je vseskozi pečal tudi z vzhodno duhovnostjo (budizem, zen), so mu predstojniki dovolili potovanje v Azijo, kamor se je napotil v usodnem letu 1968, sredi vietnamske vojne, vrenja »cvetličnikov« in kulturne revolucije v Evropi. S te poti, na kateri se je kot novodobni Odisej nadejal najti novih podatkov za svojo »krepost in znanje«, se ni več vrnil. Ubil ga je električni tok v slabo izolirani tuš kabini v hotelu v Bangkoku, v odmoru med konferenco o zbližanju med duhovnostjo in marksizmom. Njegovi poslušalci drugega dela te konference niso dočakali, slavnega predavatelja Thomasa Mertona so že čez nekaj dni v krsti vrnili po isti poti čez ocean v domači samostan Getsemani, kjer zdaj počiva – tokrat za večno – v zemlji, zavit v kuto in pod lesenim križem brez imena.

Papežu Bergogliu, ki je v rodni Argentini gotovo prebral katero od številnih knjig tega plodovitega pisatelja, je Thomas Merton moral ugajati zaradi svoje odprtosti, saj je bil tako kot on sam »graditelj mostov« (pontifex). Ugajal mu je verjetno njegov metafizični nemir, ki se nikdar ni zadovoljil z že danim in je iskal vedno novih rešitev, zunaj okostenelih obrazcev, doktrin in dogem. Ali ni beseda »nemir« že kar sinonim za dušo? In kaj naj bi bolj ustrezalo papežu, ki je poklican, da najde »dušo« Cerkvi v tem nevarnem in docela odprtem 21. stoletju, kjer stare izkušnje pokajo po šivih, novih pa še ni oziroma jih ne moremo prepoznati? A graditelj mostov tu ne bo v zadregi. Najprej se bo treba odpovedati starim navadam, da, pravcati maniji po razločevanju (lat. heresia), iz katerih je zrasla in se vseskozi vzdrževala sveta katoliška Cerkev. Kajti razločevanje ni samo v nauku – prav uči, kdor dobro loči (qui bene distinguit, bene docet) –, pač pa tudi v praksi, kjer pa se hitro spremeni v izobčevanje, preganjanje, prižiganje grmad. Že srednji vek se je zgražal nad zlorabo papeške pravice, ko je sveti oče z izobčenjem prepovedal ljudem »nebeški kruh, ki vaš Oče nikomur ga ne krati« (Dante). In tu se je papež v svojem nagovoru odločno zavzel za pravice tistih, ki so doslej stali »zunaj« in jih je treba povabiti »noter«: inclusi, non exclusi, je ponovil v svoji argentinski latinščini, vidno vznemirjen, kot bi začutil, da je dosegel enega od »visokih hipov« svoje ameriške turneje.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.