Renato Podbersič ml.: Vsi enaki, vsi enakopravni?
Za koga pa so umrli številni nesrečniki, ki so bežali iz »socialističnega raja« v »gnili kapitalizem«!? Velja se spomniti, da je nekdanja JLA, ki je do leta 1991 »branila« meje SFRJ, prebežnike lovila do konca. Ob tem so vojaki pogosto streljali
Spletni Časnik

Sreda, 18. marec 2015 ob 10:05

Odpri galerijo

Stražarski stolp v bližini Lipice, foto: BBC.

V preteklih tednih je mimo slovenske javnosti šla na videz presenetljiva novica, da so italijanske državne oblasti s spominsko medaljo odlikovale sorodnike Parideja Morija (1902–1944), bersaljerskega častnika iz okolice Parme, med drugo svetovno vojno pripadnika fašističnih salojskih enot na Primorskem, ki je padel v boju s slovenskimi partizani pri Sv. Luciji (danes Most na Soči). Omenjeni fašistični častnik je v preteklosti že prejel srebrno medaljo za zasluge, sedaj pa so mu italijanske oblasti podelile še priznanje ob dnevu spominjanja na fojbe.

Verjetno bi omenjeni dogodek na državni ravni dokaj hitro utonil v povprečju ljudskega spomina, če ne bi vmes posegli Morijevi sorodniki. Pisali so županu občine Traversetolo pri Parmi, gre sicer za kraje, ki so tradicionalno privrženi politični levici. Tam so že pred časom poimenovali vaško ulico po Moriju, vendar se je oglasilo tamkajšnje združenje nekdanjih partizanov in občinske oblasti so poimenovanje kasneje preklicale. Tedaj je Morijeva družina odločno protestirala, vendar brez uspeha. No, sedanji »uspeh« na državni ravni v Rimu pa jim je očitno dal novih razlogov, da se potrdi preklicano poimenovanje ulice po Parideju Moriju.

Italijanska država sicer vsako leto 10. februarja slovesno obeležuje »Dan spomina na fojbe«, ko uradno počastijo tudi nasilno odpeljane in pobite ob koncu druge svetovne vojne. Omenjeni datum je sicer postavljen v spomin na leto 1947, ko je Italija v Parizu podpisala mirovno pogodbo, s katero se je v korist Jugoslavije morala odreči več delom ozemlja, ki jih je zasedla po prvi svetovni vojni.

Žal tovrstne proslave prevečkrat dobijo nacionalistični in revanšistični prizvok ter kažejo na t.i. »slovansko surovost« pri ravnanju z Italijani v Julijski krajini in Dalmaciji med in ob koncu druge svetovne vojne. Hkrati pa skoraj popolnoma prezrejo načrtno fašistično krutost in divjanje nad svojimi državljani slovanskega porekla, tja od konca prve svetovne vojne naprej. Pravzaprav segajo obtožbe o genocidnosti proti Italijanom v september 1943, v čas po kapitulaciji Italije. Primorski Slovenci in istrski Hrvati naj bi tedaj začeli s preganjanjem vseh italijansko čutečih sodržavljanov.

V čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Gorice in Trsta maja/junija 1945 segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije, ki jih je izvajala jugoslovanska tajna politična policija OZNA. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih breznih oz. v t.i. fojbah, to je naravnih kraških jamah, največ na Krasu in na Trnovski planoti. Zgodovinarji so si danes bolj ali manj enotni, da so ti umori neposredno ob koncu druge svetovne vojne v Julijski krajini terjali okrog 1.600 življenj.

Ob enem je potrebno poudariti, da se aretacije in umori niso dogajali na etnični ravni, ampak je bil odločilen ideološki, to je razredni pristop. Zato v fojbah ne ležijo samo pobiti Italijani, ampak najdemo med njimi tudi precej žrtev slovenskega in hrvaškega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast imela za svoje dejanske ali namišljene idejne nasprotnike.

Zanimivo je, da se je v delu italijanskega zgodovinopisja, naklonjenega tamkajšnji politični desnici, začela pojavljati teza o enačenju trpljenja Italijanov zaradi fojb s trpljenjem Judov med holokavstom. V zadnjih letih se tako pogosto dogaja, da posamezne italijanske institucije in šole nekritično združujejo ob spominska dneva, 27. januar (mednarodni dan spomina na holokavst) in 10. februar (italijanski dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov). Resda gre za datumsko zelo usklajena spominska dneva, ki pa lahko ob nekritičnem obravnavanju nudita možnost za številne, predvsem politične, zlorabe.

Smo Slovenci zares drugačni pri potvarjanju zgodovine in soočanju s temnimi platmi naše preteklosti?

Pred par dnevi me je prijatelj iz osrednje Slovenije, ki ne spremlja redno dogajanja pri naših zahodnih sosedih, pobaral, češ kaj pa se gredo, tile Italijani, da se vedno znova sprenevedajo, potvarjajo dejstva iz preteklosti in hkrati slavijo vojaške poraze. Poskušal sem mu pojasniti, da tam pač ni šlo za načrtno obsodbo in izključitev fašizma iz javnega življenja ter spomina. Ob hkratnem zatrjevanju, da povprečen Italijan skoraj nič ne ve o fašističnih zločinih, Primorsko in Istro pa ima marsikdo še vedno za nesrečne in nedokončno izgubljene italijanske pokrajine. Ne vem, če sem bil uspešen.

Ob koncu lanskega leta sta vasi Kobjeglava in Tupelče na Krasu dobili zajeten zbornik (260 strani), ki priča o njuni bogati zgodovini, etnologiji in pomembnih domačinih. Napisal ga je domačin ing. Jožef Abram, sicer nekdanji profesor tehničnih predmetov na srednji šoli in ljubiteljski zgodovinar ter zbiralec ljudskega blaga. Hvalevredno dejanje, ki izžareva ljubezen do domoznanstva in dolgoletno predano delo. Vendar napisano pomanjkljivo, vsaj v enem delu. Avtor je rokopis dal v branje in pregled t.i. uglednemu zgodovinarju na Primorskem, ki že desetletja skrbi za »moralno-politično« korektnost zapisov o preteklosti. In omenjeni gospod je avtorju »svetoval«, naj nekaj krutih dejstev, ki nekdanji komunistični sistem pri nas postavljajo v neprijetno luč, enostavno izpusti. No, knjiga je izšla in doživela lep sprejem pri bralcih in v medijih. Drugače…

Kaj pa je omenjenega t.i. uglednega zgodovinarja najbolj zmotilo? Pravzaprav nič novega, ali pač?! Zraven vasi Kobjeglava leži štirideset metrov globoka kraška jama Jelenca (kat. št. 974), ki je že od leta 1878 znana kot arheološko najdišče iz bronaste dobe. Ob koncu druge svetovne vojne je omenjena jama postala prikrito grobišče, Italijani bi rekli fojba. Sredi junija 1945 so se morali jugoslovanski vojaki umakniti iz tistih krajev, ker jih je zasedla anglo-ameriška vojska v okviru cone A Zavezniške vojaške uprave. Potem je prišlo leta 1947 do pariške mirovne pogodbe, ki je te kraje prisodila Jugoslaviji. Toda sredi poletja 1947, še pred priključitvijo k naši matični domovini, je višji policijski komisar Umberto de Giorgi s svojo ekipo z vednostjo zavezniških oblasti iz jame Jelenca iznesel 156 trupel. Sodeč po uniformah so bili med žrtvami italijanski in nemški vojaki, dobra desetina civilistov, med njimi tudi en otrok, in celo trije zavezniški vojaki. Po omenjeni policijski akciji je bila jama torej izpraznjena. Vendar ne za dolgo! Vanjo so namreč novi jugoslovanski oblastniki, od sredine 50-ih let do demokratizacije leta 1990, zmetali trupla zajetih oz. ustreljenih prebežnikov, ki so bežali čez jugoslovansko-italijansko mejo.

Sredi lanskega leta so se slovenski raziskovalci pod vodstvom arheologa mag. Draška Josipoviča in z žegnom naših državnih oblasti ponovno spustili v nekatere kraške jame in brezna, med drugim tudi v Jelenco, in poskrbeli za vsaj delen iznos človeških posmrtnih ostankov. Iz Jelence so potegnili kosti, ki pripadajo vsaj trinajstim osebam, na njihovih lobanjah pa so vidne strelne poškodbe. Po mnenju strokovnjakov, ki so opravljali omenjeno delo, pa smemo pričakovati, da je v jami Jelenca še veliko več ostankov trupel, njihova ocena se giblje do več kot petdeset.

Torej, fašistični častnik Paride Mori je umrl za »obrambo svetih meja matere Italije«. Za koga pa so umrli številni nesrečniki, ki so bežali iz »socialističnega raja« v »gnili kapitalizem«!? Velja se spomniti, da je nekdanja JLA, ki je do leta 1991 »branila« meje SFRJ, prebežnike lovila do konca. Ob tem so vojaki pogosto uporabili strelno orožje. Zadnji prebežnik, šlo je za mladega ekonomskega emigranta, državljana Šri Lanke, ki so ga jugoslovanski graničarji obstrelili na Krasu, je bil obstreljen sredi junija 1991, le par dni pred osamosvojitvijo Slovenije.

V zadnjih letih smo priča številnim pobudam krajevnih oblasti in muzejskih ustanov na Primorskem, ki naj bi na bolj ali manj izviren in šaljiv način prikazovali dogodke ob nekdanji jugoslovansko-italijanski meji, vendar prepogosto pozabljajo na žrtve, ki so umrle med begom v svobodo in boljšo prihodnost.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

  • Odnosi med komunisti v coni A STO 1948-1952 Delo Nine Lončar, profesorice geografije in zgodovine, danes pa bibliotekarke v Enoti za domoznanstvo Univerzitetne knjižnice v Mariboru, bo zagotovo pripomoglo k razsvetlitvi dogajanja v...
  • Zvestoba vrednotam Prebiranje knjige o Dušanu Černetu in po njem poimenovanih pobud mi je dalo misliti. V današnjem hitrem svetu, v katerem smo ljudje brezglavo v konstantnem...
  • Zdravilo za strah Sovražiti komunizem, ljubiti komunista. (2) V prvem delu razmišljanja smo ugotovili, da smo se slovenski katoličani od demokratizacije naprej v odnosu do komunizma šli najprej...
  • Če mi odmeriš smrt, me ne boli … V zaprašenem Registru (uradnem seznamu oz. evidenci) pripornikov Oddelka za zaščito naroda (Ozne) za Mariborsko okrožje iz leta 1945/1946 je Erik vpisan pod številko 661....

Vsi enaki, vsi enakopravni? - Časnik

Fašistični častnik Paride Mori je umrl za »obrambo svetih meja matere Italije«. Za koga pa so umrli številni nesrečniki, ki so bežali iz »socialističnega raja« v »gnili kapitalizem«!? Velja se spomniti, da je nekdanja JLA, ki je do leta 1991 »branila« meje SFRJ, prebežnike lovila do konca. Ob tem so vojaki pogosto uporabili strelno orožje. Zadnji prebežnik je bil obstreljen sredi junija 1991, le par dni pred osamosvojitvijo Slovenije.

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 29. Nov 2019 at 21:05

252 ogledov

Vera išče besede – slavnostna akademija ob 100-letnici teološke fakultete UL
Teološka fakulteta, ena izmed petih ustanovitvenih članic Univerze v Ljubljani, se je 28. novembra 2019 s slavnostno akademijo Vera išče besede v Slovenski filharmoniji spomnila svojih sto let delovanja, hkrati pa se ozrla nazaj v leto 1619, ko so na Jezuitskem kolegiju v Ljubljani začeli s prvimi visokošolskimi predavanji iz moralne teologije. Svečanosti so se udeležili mnogi visoki gosti, med drugim g. Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, njegova eminenca kardinal Giuseppe Versaldi, prefekt Kongregacije za katoliško vzgojo, prof. dr. Igor Papič, rektor UL, msgr. Stanislav Zore in veliki kancler Teološke fakultete. Teološka fakulteta referenčna točka tako znotraj Cerkve kakor tudi civilne družbe Rdeča nit akademije je bila predstavitev razvoja teologije in mnogovrstnih izzivov, s katerimi se je Teološka fakulteta srečevala. Glavno sporočilo akademije lahko strnemo z besedami povezovalke: »Teologija je vera, ki išče besede, besede, ki iščejo življenje, življenje, ki išče večnost. Zato iščimo Besedo vere, upanja in ljubezni. Iščimo pot, resnico in življenje.« Borut Pahor: »Evropa in z njo Slovenija ima v svojih kulturnih in vrednotnih koreninah vgrajen močan pečat krščanstva« Slavnostni govornik je bil zaslužni profesor msgr. Anton Stres, ki je poudaril, da je človek cilj ali absolutna vrednota – in ne zgolj sredstvo. »Tako dolgo, dokler se bo treba bojevati za ohranitev človekovega absolutnega dostojanstva, pa bo teologija, ki je nastala in se razvijala v tesnih povezavah z njim, ohranjala svoje mesto v človekovi celovitosti in s tem tudi na univerzi«, je še dodal. Kardinal Giuseppe Versaldi, ki je pred slovesnim dogodkom obiskal Teološko fakulteto in Katoliški inštitut, je v svojem govoru spomnil, da je bila Teološka fakulteta referenčna točka tako znotraj Cerkve kakor tudi civilne družbe. Poudaril je še, da se danes pojavljajo novi izzivi, z njimi pa se moramo soočiti v istem duhu vere in modrosti, vedoč, da med vero in znanostjo ni nasprotovanja, saj vsi težimo k isti in edini resnici, le da so poti do nje različne. Teologija danes ni več kraljica znanosti, kot je bila v srednjem veku, njeno poslanstvo se je tekom stoletij spreminjalo v koraku s časom, je  povedal predsednik RS, Borut Pahor Dodaj je še, »Evropa in z njo Slovenija ima v svojih kulturnih in vrednotnih koreninah vgrajen močan pečat krščanstva« (več lahko preberete v prispevku  Vera išče besede – slavnostna akademija ob 100-letnici teološke fakultete UL ,ki je bil objavljen na spletnem portalu Časnik.

Fri, 29. Nov 2019 at 05:33

178 ogledov

Marjan Šarec, do kdaj še bomo oaza migrantov in spolnega razvrata
Državljane Slovenije bi moralo skrbeti, zakaj vlada Marjana Šarca pred javnostjo govori, da je Slovenija varna dežela pred nelegalnimi emigranti. Nedolgo po tem pa skliče sejo za nacionalno varnost in nanjo ne povabi treh, po zakonu pomembnih akterjev: predsednika RS, predsednika Državnega zbora in predsednika največje opozicijske stranke. Na dnevnem redu seje pa je bila edina točka, ogroženost državne varnosti. Torej nas državljanov! Kdo nas torej ogroža? Spoštovani gospod predsednik! V Državnem zboru opozicijskemu poslancu, magistru Branku Grimsu, na njegova večna vprašanja o eksodusu nelegalnih emigrantih iz islamskih držav na slovensko ozemlje, neumorno in z ironijo na obrazu odgovarjate, da slovenska policija in vojska v celoti in popolnoma varujeta slovensko mejo. To vsakokrat poveste, ne oziraje se na to, da so(in bili) javni podatki, da vsak dan slovensko/hrvaško mejo nelegalno prestopi nekaj deset (včasih tudi več kot sto) emigrantov. Njihova starost in identiteta nista znani, oziroma sta zelo pomanjkljivi. Če že zapišete njihove podatke, so ti velikokrat tudi napačni in tudi lažni! Zavedati bi se morali, da migranti s seboj prinašajo tudi številne bolezni, ki se pred javnostjo, ki vse to plačuje, nerazumno skrivajo ... Celoten prispevek Marjan Šarec, do kdaj še bomo oaza migrantov in spolnega razvrata dostopen na spletnem portalu Časnik.

Thu, 28. Nov 2019 at 22:32

264 ogledov

Partizani pobijali po navodilu Ivana Mačka in Borisa Kidriča
Uspešen partizanski napad na belogardistično postojanko na Suhorju pri Metliki v Beli krajini je izvedla v noči s 26. na 27. november 1942 Cankarjeva brigada skupaj z 13. Hrvaško brigado iz Korduna. To je bila tista brigada, katere borce, natančneje borce njenega 14. bataljona, so Nemci leta 1944 presenetili na Javorovici nad Šentjernejem v Gorjancih in tedaj postrelili 113 mladih in neizkušenih borcev, ko v globokem snegu niso postavili straže okoli vasi. Partizani pobijali po navodilu Ivana Mačka in Borisa KidričaLeta 1944 so partizani po Beli krajini pobili veliko rodoljubov, med njimi tudi okoli 60 Romov, žensk in otrok iz naselja Kanižarica pri Črnomlju. Vse to so počeli po navodilu Ivana Mačka in Borisa Kidriča, ki sta napisala naslednje povelje: »[I]z vsega tega sledi, da morajo naše čete brezpogojno in takoj preiti na zavzemanje utrjenih belogardističnih postojank in na dejansko uničevanje belogardistične žive sile. To je trenutno njihova osnovna vojaška dolžnost … Naloga naših politkomisarjev je torej, da odpravijo iz naših čet tudi poslednje sledi defenzivnega nastrojenja in precenjevanja vojaške kvalitete belogardističnih tolp … Partizani morajo zagoreti v sovraštvu do belogardističnih izdajalcev in v pripravljenosti, da darujejo tudi življenje za likvidacijo belogardističnih tolp« (str. 186). Epilog tega napada pa se je zgodil 29. novembra 1944. Takrat so partizani po kratkem »sodnem procesu« na Popovičah v Gorjancih umorili pet zajetih branilcev postojanke. Ostalih 128 mož pa je padlo med umikom iz šole in župnišča na Suhorju. Med zajetimi sta bila tudi kapetan posadke Dobrivoj Vasiljević – Iztok in križniški pater Norbert Klement, kaplan v Metliki. Prvi je bil po narodnosti Srb, drugi pa Čeh. Znano je, da je bil pater Norbert Klement še pred vojno v Metliki zelo priljubljen med ljudmi. Zato sploh ni bilo čudno, da so ga partizani leta 1941 imenovali celo za vodjo OF v Metliki. Ko pa je pater spoznal, da gre za velike prevare in laži, da sta za komuniste najpomembnejši partija in oblast, ne pa ljudje, se je pater Klement hitro obrnil proti OF. Potem ko so partizani umorili suhorskega župnika Janeza Raztresena, agronoma Antona Starca in več drugih poštenih in v Beli krajini zelo vplivnih ljudi, se je pater NorbertKlement kot vojni kurat pridružil belogardistom na Suhorju. Članek Partizani pobijali po navodilu Ivana Mačka in Borisa Kidriča je bil najprej objavvljen na spletnem portalu Časnik.

Thu, 28. Nov 2019 at 16:00

125 ogledov

Narava in pokrajina (foto): Gauge
Janez Mihovec – Gauge - nenavadna morbidna zgradba namenjena zastraševanju Vreme zunaj res ne vzbuja posebnega veselja, pa enkrat za spremembo nekoliko bolj morbiden spomenik. Dolina gornjega toka Drete je čisto drugačna od velikega mesta Ljubljane. Poletne vročine, ki tako rada zajame prestolnico sredi gozdov, praktično ni čutiti. Zato so ljubljanski škofje Gornji grad že pred stoletjem […] Več Narava in pokrajina (foto): Gauge na spletnem portalu Časnik.

Thu, 28. Nov 2019 at 06:11

228 ogledov

Pasje sprehajališče na grobovih domobrancev na Orlovem vrhu
Vojaško pokopališče za slovenske domobrance so na Orlovem vrhu uredili decembra 1943. Prvi pogreb je zabeležen 9.decembra 1943, zadnji pa 30.aprila 1944. Večji pogrebi so bili 18. decembra 1943 (34), 24.aprila 1944 (8), 19. novembra 1944 (12).  V popisih grobov najdemo vsaj 152 pokopanih, za okoli dodatnih 20 smrtnih žrtev pa bo potrebno še preveriti, ali so bili pokopani na Orlovem vrhu. Omenja se, da so kakega domobranca iz Orlovega vrha prekopali na Žale že med vojno. Komunistična oblast pokopališče domobrancev na Orlovem vrhu zravnala z zemljo Znane so številne domneve, kaj se je s posmrtnimi ostanki na Orlovem vrhu dogajalo po koncu 2.svetovne vojne. Skupno jim je prepričanje, da so bili posmrtni ostanki iz domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu izkopani. Tako beremo, da so jih odpeljali v tovarno in predelali v klej , da so jih raztopili v apnenici,  da so jih vrgli v Savo, da so jih   odpeljali k sv. Urhu in jih pokopali kot žrtve, ki so jih umorili tamkajšnji domobranci. Leta 2001 so na republiški upravi za kulturno dediščino zatrjevali, da pokopališče na Orlovem vrhu ni locirano. V zbirki podatkov o prikritih moriščih in grobiščih pa je na osnovi vseh teh navedb ugotovljeno, da je bil iznos posmrtnih ostankov opravljen ... Celoten prispevek Pasje sprehajališče na grobovih domobrancev na Orlovem vrhu lahko preberete na spletnem portalu Časnik.

Thu, 28. Nov 2019 at 05:15

203 ogledov

Stane Granda: Kučan je 32 krat pomembnejši od Ivana Cankarja
Zgrinjanje netolerantnega duha je v Sloveniji vse bolj prisotno. Močnejši so pozivi k strpnosti, bolj prevladuje nestrpnost. Najbolj so na udaru  kritiki obstoječih razmer na vseh področjih. Ne samo, da jih demonizirajo, ampak nam jih hočejo vsiliti kot nekakšne novodobne narodne izdajalce. Vse bolj slišimo pozive k odpravljanju razlik v mišljenju, vsi naj bi se poenotili in postali neka nova OF skupnost po sprejetju dolomitske izjave. Besede represivnih organov in njenih pripadnikov postajajo vse odločilnejše. V Slovenijo vpeljujejo duh ogroženosti. Kot povod in utemeljitev tovrstnega stanja izrabljajo celo imitacije pokalic oziroma otroške igrače. V Sloveniji so dobro sprejeti tisti, ki vzklikajo aktualni oblasti Razmere, ko se kritiko družbenih razmer, ki je najboljše sredstvo proti vsesplošni zatohlosti, izganja iz slovenske družbe, izrabljajo za svoje zasebne ideološke in egoistične promocijske cilje tudi številni posamezniki na odgovornih položajih. Še posebej v znanosti.  Mnogi od njih vidijo v tem čudovito možnost, da se otresejo konkurenčnejših in uspešnejših kolegov. Pravilo to ni, vendar mnogokrat kot povod za obračunavanje in uničenje nezaželjenih posameznikov zadošča že njihova javna zahteva po spoštovanju zakonodaje oziroma obstoju pravne države. V Sloveniji so dobro sprejeti samo tisti, ki se vklapljajo v obstoječe razmere in vzklikajo aktualni oblasti. Vsak državljan lahko zgornje razmere utemelji na podlagi lastnih izkušenj. Seveda pa niso vse enako odmevne. Med najbolj utišanimi so znanstveniki. Zaradi številčne skromnosti in nezanimanja javnosti za njene eksistenčne probleme. Že samo razlike v odmevih na Prešernove in Zoisove nagrade so nad vse zgovorne. Vsi se še spominjamo lanskega razburjanja v postopanju, ki ga je doživel ugledni medicinec akad. prof. dr. Noč. Kaj se je zgodilo? Nič! Utišali so ga in znanstveno živega pokopali! Izganjanje slovenskega jezika iz znanosti Zloglasna Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) se je letos spravila na humanistiko, proti kateri vodi posebno obliko antinacionalne subverzivne politike, ki se izraža še zlasti v zanemarjanju, poniževanju in izganjanju slovenskega jezika iz znanosti. Ni se še ohladilo tiskarsko črnilo v člankih o obračunavanju z Inštitutom za slovenski jezik, ko je žrtev obračunavanja raziskovalna skupina Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, katere člani so med drugimi ddr. Igor Grdina, dr. Neža Zajc in dr. Mateja Ratej. Njihova skupna značilnost je izjemna delavnost, ki mnogim povzroča slabo vest pri izkoriščanju znanosti namenjenega denarja. Pritlehtnost organov pri obračunavanju najbolj ilustrira dejstvo, da je objava avtorizirane biografije o Kučanu, ki je kot taka antiteza vsake resne kritične in odgovorne znanosti, ocenjena na 160 vrednostnih točk, doslej nepreseženo delo ddr. Igorja Grdine Ivan Cankar, portret genija, pa na 5 (pet). Številke so tako zgovorne, da ne potrebujejo komentarja. Svojevrstni cinizem inštitucije je dejstvo, da so delo uvrstili med največje dosežke humanistike v zadnjem času. Tipična likvidacijska metoda! Avtorizirana biografija o Kučanu ocenjena na 160 vrednostnih točk, doslej nepreseženo delo ddr. Igorja Grdine Ivan Cankar, portret genija pa na 5 (pet). Funkcionarji ARRS tiho obračunavajo z »nacionalnimi znanostmi« Intelektualno in znanstveno nasilje spremlja ARRS že od samega začetka. Vpliv kritičnih in vrhunskih znanstvenikov je vse manjši. V imenu »sui generis« organiziranosti in delovanja postaja sama sebi namen in cilj. Deluje po načelu oziroma diktatu državi: »Denar sem, potem pa vas nič ne briga!« Ne spomnimo se, da bi Računsko sodišče kdaj objavilo poročilo o njenem razdeljevanju denarja davkoplačevalcev in realizaciji napovedanih znanstvenih rezultatov. Izjemno dlakocepsko in pogosto žaljivo preverja prosilce za financiranje programov, rezultatov pa ne preverja! Slovenski znanstveniki, bolj po zaslugi tujine, mednarodnih povezav in osebnega samožrtvovanja, dosegajo presenetljive in odmevne rezultate. Funkcionarji ARRS se hvalijo z njimi, čeprav so storili vse, da jih ne bi bilo. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da agencijo izrabljajo za tiho obračunavanje z »nacionalnimi znanostmi« z katerimi je povezan obstoj in napredek Slovencev kot naroda. Dejansko je ARRS nadomestila tisto, kar so z nami nekoč počeli nasprotniki slovenstva. Podpira lažnjive in žaljive izmišljotine o zgodovini Slovencev, prav nič posluha pa nima za nujno potrebne temeljne raziskave. Omenili smo že Inštitut za Slovenski jezik ZRC SAZU, na katerega bi morali paziti kot punčico v očesu. Izjemna in znamenita ter dragocena knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino zapira vrata, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU je v likvidaciji, na prav perfiden stalinističen način zapirajo vrata Inštituta za narodno spravo! Usoda Nove revije je napovedala, kaj čaka one, ki imajo zaslugo za samostojno slovensko državo. Uničevanje onih, ki jo s svojim znanstvenim delom osmišljajo, očitno sporočajo kakšni peklenski načrti potekajo v pripravi na tridesetletnico njenega obstoja. Jo bo dočakala?! Članek Stane Granda: Kučan je 32 krat pomembnejši od Ivana Cankarja je najprej objavil Časnik.

Zadnji komentarji

JEFFEREY FRANK :

15.01.2020 19:22

Trenutno ponujamo enostavno in nujno posojilo po nizki obrestni meri 2% z ustrezno veljavno osebno izkaznico za preverjanje. Zahtevo za posojilo lahko pošljete za poljuben znesek posojila, ki ga potrebujete. Ponujamo posojila od 5 000,00 USD Min. 100.000,00 USD Max. Dolgoročno kreditiramo največ od pet (5) do petdeset (50) let. Dajemo naslednjo vrsto posojila: projektno posojilo, posojilo za refinanciranje, posojila za poslovne naložbe, posojila za avtomobile ali vozila, študentska posojila, konsolidacija dolgov, stanovanjska posojila, osebna posojila, posojila za potovanja in počitnice, božično in novoletno posojilo. Naše podjetje potrebuje tudi osebo, ki je lahko predstavnik našega podjetja v vaši državi. Obrnite se na pisarno CROWN TRUST FINANCIAL KREDITO po e-pošti: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com Če vas zanima naša finančna ponudba in želi od nas pridobiti posojilo, nas kontaktirajte in nam podajte spodaj navedene podrobnosti, kar bo potrebno za v skladu s tem sprožiti pogoje in pogoje vsote posojila. Ime: ____________________________ Spol: _______________________________ Zakonski status: _______________________ Kontaktni naslov: ______________________ Mesto / Zip: ________________________ Država: ______________________________ Datum rojstva: ________________________ Znesek, potreben kot posojilo: ________________ Trajanje posojila: ________________________ Mesečni dohodek / letni dohodek: _________ Poklic: ___________________________ Namen posojila: _____________________ Telefon: ________________________________ Faks: __________________________________   Lep pozdrav: Vaš uspeh se začne pri nas Generalni direktor: JEFFEREY FRANK! Pošljite zahtevo za posojilo za takojšen odgovor na: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com
Franc Mihič :

14.12.2019 23:31

Kardinalov govor: korak do sprave ali odmik od nje? DNEVNIK, 26. julij 2016 Moje mnenje o spravi je, da je ta potrebna in mogoča. Kardinal dr. Franc Rode je na spominski slovesnosti na medvojne dogodke v Šentjoštu povedal žalostna dejstva, a ne vsa, kar žal ne prispeva k spravi. Kdor uči odpuščanje kot bistveni temelj vere in uči spravo, naj bo spraven, ne dvoličen, ker sicer vzdržuje sovraštvo in razdvaja narod. V objavljenem govoru kardinala namreč ne zasledim niti besede o spravi. Zelo sem razočaran. Pokojni prof. dr. Aleksander Bajt, član SAZU, medvojni član kraljeve vojske v domovini, enako kot olimpionik Leon Štukelj, je v knjigi Bermanov dosje zapisal: »Partija je med NOB, med okupacijo, prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije... Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.« O tem zadnjem pa kardinal in še marsikdo kar molči. Dejstvo je, da je zato padlo 7800 okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo pa je umrlo, tudi po njej, 97.500 Slovencev. To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer cenim. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan, kristjan, član Demosa, je tedaj oklical: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, je pred letom na javni spravni okrogli mizi v Zavodu sv. Stanislava vpričo predsednika države Boruta Pahorja jasno in glasno povedal in se strinjal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. V državljanski vojni namreč nastopajo samo revolucionarji in protirevolucionarji, oboji so del naroda. Ni izdajalcev naroda. Dejstvo, ki omogoča in terja spravo. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Nemčiji, na temo sprave pravi: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore je jasen in poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Dr. Spomenka Hribar pa pravi: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav.« Žalostno je, da sedanja oblast še vedno taji državljansko vojno oziroma revolucijo, čeprav je bila ta opevana vse do osamosvojitve, saj je bila temelj in vzrok za razpad režima SFRJ. Skrajni čas bi torej že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da državna politika in njene institucije, odgovorne za naš razvoj, sprejmejo objektivno zgodovinsko resnico, to je, bila je državljanska vojna in bil je upor zoper okupatorja, in prenehajo razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce«. Mogoče bi nam tudi kardinal dr. Rode lahko že enkrat povedal, da je bila med drugo svetovno vojno revolucija oziroma državljanska vojna, z velikanskimi žrtvami na obeh straneh, in tudi upor zoper okupatorja, kar bi zvenelo realno in spravno! To bi lahko bil korak za spravo, če kardinal resno misli, da je potrebna v državi in je korak kot vzor za oblast. Sprava je pogoj za dobro perspektivo in za kreiranje ter doseganje skupne vizije Slovenije. Franc Mihič, Ribnica https://www.dnevnik.si/1042747357/mnenja/odprta-stran/kardinalov-govor-korak-do-sprave-ali-odmik-od-nje

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

Renato Podbersič ml.: Vsi enaki, vsi enakopravni?