Bralke in bralci revije Jana in številni drugi so za Slovenko leta 2014, ki so jo razglasili na nocojšnji slovesnosti v Slovenski filharmoniji v Ljubljani, izbrali Sonjo Pungertnik. Prizadeva si za kakovostno življenje drugačnih, ker pa je sama slepa, med drugim sodeluje pri pripravi zakonodaje za slepe. Sonja pa je sicer že 17 let urednica in voditeljica oddaje Luč v temi, oddaje za slepe in slabovidne na Radiu Ognjišče. Radijci ji iskreno čestitamo in se z njo veselimo.
“Je neverjetno optimistična in topla ženska, prepričana, da je bila slepa poslana na svet z namenom. Je svetilnik vsem s podobnimi ovirami, kot jih ima sama. Nikoli ni gledala na to, kaj bodo drugi naredili zanjo, temveč kaj bo družba z njo pridobila, zato ozavešča o invalidih, njihovih sposobnostih in talentih – tudi v mesečni oddaji Luč v temi na radiu Ognjišče, ki jo vodi že sedemnajst let. Med drugim je pomagala pri oblikovanju slovenske zakonodaje za invalide, delala kot defektologinja in sodelovala pri rehabilitaciji kasneje oslepelih oseb, pripravljala delavnice za slepe in slabovidne otroke ter mladostnike, najraje pa ljudem pomaga osebno. Zaposlena je pri jezuitih v Ignacijevem domu duhovnosti, kjer s patrom Ivanom Platovnjakom vodi šolo odpuščanja. Energijo ji dajejo družina, vera in ljudje,” so o zmagovalki zapisali pri reviji Jana.
Biti človek z drugimi za druge
Ob nominaciji je v pogovoru za Radio Ognjišče dejala: “Pravimo, da moramo biti kristjani ponižni, pa vendar smo včasih hlapčevsko ponižni in tudi sama sem se morala tega osvoboditi in se naučiti, kaj pomeni biti vzvišen, egoistično napihnjen in kaj pomeni biti hvaležen in ponosen. Med tem je velika razlika. Naučila sem se, da biti ponosen na svoje dosežke ne pomeni biti ponosen nase, ampak na Boga, to pomeni, da svojih talentov, ki nam jih je dal, ne zakoplješ. Vsaka zahvala, pohvala se mi zdi, da je priznanje, ampak ne samo meni: najprej Bogu, ki me je ustvaril, mi dal talente, potem mojim staršem, ki so mi dali življenje in vsem v mojem življenju, ob katerih sem se lahko učila, se vzgajala, pridobivala to, kar imam. To je tudi zahvala vsem tistim, ki mi dajejo možnost, da jim svoje talente podelim. Vsi, ko dovolijo, da delam zanje, so prejemniki vsake moje nagrade. To pomeni biti človek z drugimi in za druge.”
Ganljiva je bila tudi njena pripoved o odnosu s sinom, ki ga imata z možem Francijem. “Najin Marko je star 12 let in že od vsega začetka je vajen, da ga jaz veliko božam. Včasih reče: „Mami, zdaj me pa že zelo dolgo časa nisi nič pobožala,“ in mi da roko na obraz. Tudi svojega otroka, tako kot ves svet, doživljam na drugačen način. Ko me kdo spomni, si rečem, lepo bi ga bilo videti, da bi to pogrešala, pa ne. Zame obstaja na tak način kot vsi drugi ljudje. Za vsako mamo je njen otrok najlepši, pa če ga vidi ali ne.”
Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.
