Dobro leto dni pred plebiscitom za samostojno Slovenijo mi je na tujem državnem uradu uspelo prepričati uslužbenca, da mi je v dokument pod narodnost napisal „slovenska“. Ni bilo preprosto, a uspelo je, zato sem vesel in ponosen zapuščal pisarno. Tudi božič je bil v tistih časih še vedno praznik, ki si si ga moral narediti, sicer je bil običajni delovni dan. Polnočnica z jaslicami in s Sveto nočjo je bila nadvse dragocena že od otroških let naprej, čeprav je včasih nekaj ur zatem na šolski klopi čakal test … Potem se je zgodilo, kar smo upali le sanjati. Skoraj sočasno smo dobili samostojno Slovenijo in božič kot dela prost dan.
Neizmerno veselje sem doživljal s študentskim zborom sv. Cecilije tako pod Prešernovim spomenikom na večer četrte adventne nedelje 1990 kot pri polnočnici na Rožniku. Tudi danes praznujem, a okoliščine so drugačne. Na mesto veselja je stopila neka resnobnost, bojim se da celo tesnoba. Božič je ostal dela prost dan, a spet je potisnjen med cerkvene zidove. Pred desetletji so nam ga vzeli komunisti, danes pa trgovci in mnogi mediji, saj nas z vseh strani posiljujejo z božički, preprostih jaslic z Novorojenim pa ne najdeš zlepa. Tudi božičnih pesmi, ki so jih ustvarili slovenski skladatelji in predstavljajo svojevrstno dediščino, ne slišiš pogosto. Podobno je z dnevom samostojnosti, ki so mu pred leti v državnem zboru dodali še enotnost; morda tudi zato, ker je dejansko že dolgo ne doživljamo več. Tako je vsakoletno proslavljanje tega državnega praznika formalnost, ki ji politična elita zadosti na tak ali drugačen način. Veselje in prazničnost, ki sta našo domovino preplavili pred štiriindvajsetimi leti in sta se ohranila še nekaj časa, čeprav je bilo potrebno samostojnost ubraniti z orožjem v roki, pa sta razdrobljena na priložnostne prireditve, ki jih pripravljajo zanesenjaki. Nekaj tega je morda ohranilo vsakoletno praznovanje pri sv. Jakobu nad Medvodami in morda še kje, daleč od oči javnosti.
Prvi mož državnega zbora, ki z zakoni uravnava našo pot v prihodnost, Milan Brglez je na slavnostni seji ob dnevu samostojnosti in enotnosti med drugim dejal, da smo v zadnjih štiriindvajsetih letih dosegli veliko, zdaj pa se zdi, da ne vemo več natančno, kako bi se rešili iz trenutnih razmer. Po njegovih besedah smo izgubili drznost, odločnost in složnost. Resnici na ljubo je za nastale razmere kriv tudi državni zbor. Kritičen opazovalec zlahka ugotovi, da se je ustanova, ki naj bi varovala demokratično ureditev države, znašla v službi vladne politike in dela predvsem to, kar mu narekuje vladajoča koalicija. Zgovorno je tudi dejstvo, da državni zbor v tem sklicu še nobenega zakonskega besedila ni sprejel po rednem postopku. Prvi meseci v novem sklicu so spominjali tudi na vaški trg v Jurovskem dolu, kamor so padali besedni izstrelki posameznikov, ki se pri zahtevnih temah naše prihodnosti sploh ne oglašajo.
Tudi prvi mož izvršilne veje oblasti Miro Cerar je za praznik stopil pred ljudstvo. Na državni proslavi je dejal, da državo imamo, a nas je kriza opozorila, da si jo moramo še enkrat zaslužiti. Ugotovil je, da pridobljenega z osamosvojitvijo nismo cenili, in ker z lastno državo nismo ravnali dovolj skrbno in odgovorno, ker smo naše medsebojne odnose v politiki, bančništvu, gospodarstvu in na drugih področjih postopno okužili z nezaupanjem, je prišla kriza. Graditi moramo spoštljivejše in tvorne medsebojne odnose. Lepo in spodbudno. Ostaja pa grenak priokus, ko prav vlada ali boje pred meseci rojena stranka SMC kot nekdanji centralni komite odloča o naši prihodnosti. V nekaj mesecih se je moralo pred politiko vlade, ki ravna po „visokih etičnih in moralnih načelih“, umakniti precej mož in žena na vodilnih položajih, a so bili strokovno neoporečni. ¸
Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.
