Foto: Slavko Pirc.
Prejšnji teden sem imel v Sevnici v sodelovanju z Ozaro Slovenija, nacionalnim združenjem za kakovost življenja, drugo delavniško predavanje za osebe, ki se redno srečujejo v programih sevniške Ozare. Društvo Ozara je nastalo z namenom izvenbolnišnične pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju.
Skupaj smo v sproščenem ozračju razmišljali o marsičem: o življenjskih prelomnicah, o izkušnjah življenja, o srečevanju s tegobami starosti, o odločitvah, ki smo jih sprejemali v preteklosti, kot tudi o številnih pozitivnih vidikih življenja, na primer o veselju do življenja, pomembnosti sedanjosti in o odkrivanju življenjskega smisla.
Udeleženci predavanja so se posebej razživeli, ko sem jih vprašal, kakšna so njihova pričakovanja in kaj si v življenju sploh (še) želijo. V sodobni družbi velja splošno prepričanje, da se s kopičenjem let, s staranjem torej, želje ljudi zmanjšujejo. Še več: ljudje v tretjem, četrtem življenjskem obdobju naj sploh ne bi več imeli želja. Želje in pričakovanja naj bi bile vezane na otroštvo, mladost in na srednja leta, na tista obdobja torej, ko naj bi imel človek pred seboj cilje in tudi potrebno življenjsko energijo, moč in vire, da želje in cilje tudi uresničuje. V zrelih letih naj bi bilo želja manj. Pogovor na zgoraj omenjenem dogodku me je ponovno prepričal o tem, kako stereotipi v ljudeh utrjujejo napačna, površna prepričanja.
Najprej me je presenetila spontana reakcija udeležencev, ko sem jih vprašal o njihovih željah. Oči so jim zažarele, zdelo se je, da je dvorano preplavila neka nova, do tistega trenutka neznana energija. Pomislil sem, da starejši pravzaprav o svojih željah sploh nimajo priložnosti (spre)govoriti. Najprej zato, ker jih nihče o tem ne povpraša, potem pa tudi zato, ker imajo pogosto občutek, da njihovih želja, če jih že izrazijo, pogosto nihče ne sliši oziroma jih ne jemlje resno. Pred kratkim sem se srečal s starejšo gospo, ki si je na vsak način želela ostati doma, a so se otroci ne glede na njene želje odločili po svoje in jo namestili v dom za ostarele. Ne, ni bila priklenjena na posteljo, praktično je še sama skrbela zase, toda otroci so ukrepali „preventivno“ – da ne bodo imeli takrat, ko bo resnično omagala, v tistem vmesnem obdobju do namestitve v domu za ostarele, sitnosti in nepotrebnega stresa. Samo predstavljate si lahko, s kakšno grenkobo v glasu je pripovedovala o tem, da njene želje niso bile (u)slišane, da je otroci niso upoštevali. O tem, da je bila povsem brezvoljna in da ji je optimizem usahnil, ni potrebno posebej govoriti.
beri naprej >>>>>
