Bolj kot kozmične sile šamanstva v Bruslju je Slovenijo v tem iztekajočem se tednu zaznamovala politična odločitev ortodoksne levice, kdo je v tej državi politično primeren za javne funkcije.

V mislih imam odločitev obrambnega ministra Janka Vebra, da počisti vrh Slovenske vojske. Naj naštejem nekaj dejstev, zaradi katerih se mi zdi ta Vebrova odločitev, da mora generalmajor Dobran Božič oditi, odmik od normalnosti in je nevarna za prihodnost Slovenije:

1. V zrelih demokracijah funkcionarjev, ki so vezani na mandat, ne zamenjajo brez razlogov, temveč jim novoizvoljeni dovolijo, da končajo svoj mandat. Predvsem pa jih ne zamenjajo na začetku mandata. Minister Veber se je za zamenjavo odločil po treh tednih svojega ministrovanja, pa čeprav se nikoli ni ukvarjal z varnostnim sektorjem.

Minister Veber za zamenjavo ni navedel argumentov, s čimer je še dodatno okrepil strahove, da želi stranka, ki je na volitvah 13. julija dobila pičlih šest odstotkov podpore (52.249 glasov!) spolitizirati vojsko.

2. Predsednik republike Borut Pahor je bil kot vrhovni poveljnik obrambnih sil odločno proti zamenjavi. Ministru je povedal, da lahko njegovo razmišljanje in ravnanje postaneta nevarna praksa. Pahor je primopredajo bojkotiral in se je ni udeležil.

3. Generalmajor Dobran Božič je kompetenten, vojaško se je izobraževal tudi na tujih častniških šolah in ima izkušnje z misij v Afganistanu in na Kosovu. Zoper njegovo strokovnost ni bilo očitkov. Najprej diskreditacija, potem likvidacija: Božiču so poskušali naprtiti, da mora oditi, ker naj bi se enkrat udeležil shoda v podporo Janezu Janši. V generalštabu so to trditev odločno zanikali.

Je pa nedvomno razjezil še nekaj interesnih skupin: v njegovem mandatu Slovenska vojska ni zamenjala uniform (do zdaj jih je že vsaj petkrat, kar je odličen posel za dobavitelja), omejil je dvorne dobavitelje vojaške opreme in brzostrelk.

Kdo je Janko Veber?

Zamenjava načelnika Slovenske vojske več kot o Dobranu Božiču pove o Janku Vebru. Obrambni minister je namreč s to zamenjavo pokazal, da je prototip slovenskega aparatčika, ki razmišlja zgolj v ideoloških okvirih in zunaj politike ne more preživeti, kot politik pa želi igrati socialnega inženirja. V tem okviru tudi lahko razumemo njegovo izjavo februarja lani, češ da je načrtovana privatizacija državnih podjetij veleizdaja – besednjak, ki ga mlajši poznamo zgolj iz črno-belih partizanskih filmov.

beri naprej >>>>