Grad Turjak Foto: Aleš Čerin
Nedavno sem bral še enega iz vrste člankov, ki se občasno pojavljajo in nasprotujejo obhajanju Evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Osnovna misel v njem je bila, da ne moremo in ne smemo primerjati nacizma in komunizma. Ne toliko zaradi različnosti grozodejstev, ki sta jih zakrivila in ki jih noben poštenjak ne more zanikati, temveč zaradi njunih različnih ciljev in idejnih osnov, saj je v DNK-ju nacizma zapisan genocid na rasni osnovi, medtem ko je komunizem uničeval razredne in politične sovražnike.
No, pri utemeljevanju svojega stališča pa je ravno avtor, ko je analiziral točke, po katerih se razlikujeta, primerjal oba totalitarizma.
Ne bom se spuščal v razmišljanje, ali so trije totalitarizmi, ki nas najbolj zaposlujejo, fašizem, nacizem in komunizem, med sabo res bistveno različni. Vsi trije imajo v svojih genih odklanjanje demokracije, nasilnost, kult voditeljev, zavračanje temeljnih prvin krščanstva, malikovanje “svojega” in zaničevanje “tujega” – zlasti naroda, razreda.
Evropski dan spomina ima vso pravico, da primerja, vendar ne izenačuje totalitarizmov. Spominja pa se vseh njihovih žrtev; opozarja na “morje bridkosti”, ki so ga povzročili; na tragične posledice, ki so ostale za njimi; spodbuja k budnosti, da v svetu in med nami prepoznavamo prvine totalitarizma, ki jih ne smemo prenašati ne v svetu ne v naši družbi ne pri samih sebi.
Kdo bo rekel: ne moreš tega primerjati z dejstvom, da so nekateri ukradli državo in narodno premoženje, zaprli voditelja opozicije, da obvladujejo upravo, medije in sodstvo, itd., a vendar: popadljivost v številnih družbenih omrežjih, nestrpnost, diskvalifikacija tudi le možnih nasprotnikov niso doma le na enem izmed političnih koncev in niso znak zrele demokracije. In to ne od danes, dovolj je prelistati politično kroniko tako imenovanih liberalnih in tako imenovanih klerikalnih preklanj pod “staro Avstrijo”.
Po vsem svetu se politiki kregajo, v Italiji, na primer, izredno slikovito, a v večini primerov jih potem lahko zalotiš na skupni kavici ali v normalnem klepetu ter pri sklepanju kompromisnih rešitev. Ne tako mi Slovenci. Zamere so pri nas velikokrat dosmrtne. Po plazu psovk je vzpostavitev pragmatičnega dialoga na moč težavna. In tudi s temi besedami sem si verjetno nakopal nekaj zamere …
Posledica totalitarnega komunističnega režima in neverjetno obsežnega nastopanja politične policije so na Slovenskem tudi veliko medsebojno nezaupanje, pomanjkljiva demokratična kultura in negativen odnos mnogih do države, politike, volitev, kot da bi ne šlo za skupne zadeve in za pravico ter dolžnost, da delamo za skupno dobro. Slabo spričevalo za družbo je, da se polovica ali več upravičencev ne udeleži volitev in referendumov, potem pa le kritizira.
A vrnimo se k Evropskemu dnevu spomina na žrtve totalitarizmov.
Evropski parlament je z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu 2. aprila 2009 med drugim predlagal 23. avgust, torej obletnico pakta Ribentropp – Molotov, ki je bil leta 1939 uvod v drugo svetovno vojno, za vseeevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Totalitarizmov ni razvrstil po grozovitosti, nasprotno, pojasnil je, da je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal. Dodal je, da se je treba spominjati tistih, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe.
Resolucija evropskega parlamenta poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, o kateri pa pri nas marsikdo pravi, naj jo vendar prepustimo pozabi ali pa izključni domeni poklicnih zgodovinarjev. Brez resnice in spomina pa ni sprave, je nekajkrat pribito v resoluciji, glede samih zločinov, ki jih je zagrešil komunizem, pa evropski parlament trdi, da je končni cilj njihovega razkritja in ocene, a tudi obsodbe krivcev, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove.
Te besede veljajo tudi nam Slovencem, našim medsebojnim odnosom in našemu razmerju do nekaterih sosednjih narodov.
Žalostno pravico imamo, da smo protagonisti Dnevov spomina, saj so nam fašizem, nacizem in komunizem zadali rane, ki se še vedno niso povsem zacelile.
Ne bom govoril o 25-letnem trpljenju Slovencev pod fašizmom v Italiji, čeprav bi mi bilo to najlaže in bi bilo najmanj problematično.
Tu, na Turjaku, kličejo k razmišljanju nekdanja in današnja “tragična razdeljenost slovenskega naroda”, ki se seveda še kako pozna tudi v zamejstvu in zdomstvu; krvava leta vojne, revolucije, kontrarevolucije, državljanske vojne; povojni poboji in policijski režim; desetletja enoumja, monopola vsakršne politične, gospodarske, sodne, vzgojne, medijske pristojnosti, zapostavljanja vernih in drugače mislečih, zakrivanja ali maličenja resnice o preteklosti.
Ne gre za usklajevanje več resnic, temveč za iskanje čim celovitejše resnice.
Očitki o revizionizmu niso znanstveni, temveč politični očitki, saj vsaka veda preverja svoje stare izsledke. Dejstva so sveta, a interpretacije vsaka generacija postavlja pod kritično lečo.
Zgodovinska stroka mora uživati akademsko svobodo, mora pa biti tudi nekoliko ponižna. V raziskavah o žgočih temah polpreteklosti so marsikaj razkrili tudi predstavniki drugih strok, časnikarji, amaterski raziskovalci – od vloge TIGR-a do zamolčanih osebnosti iz naše preteklosti; od prikaza začetkov revolucije do povojnih pobojev; od početja Ozne, Udbe in Službe državne varnosti do spominske literature.
V okolju, v katerem niso redki avtorji, ki v svojih virih celo nevšečnih poklicnih zgodovinarjev ne navajajo, bi bila ob seveda dolžni kritičnosti na mestu večja odprtost za dejstva, do katerih se uradna znanost ni znala ali hotela dokopati, nanje pa so opozorili drugi.
Toliko bolj je vredno priznanja zadržanje uveljavljenih zgodovinarjev, ki so znali izpopolniti in korigirati svoja že objavljena dognanja. Naj tu navedem le rajnega dr. Toneta Ferenca, ki je s študijo Dies irae leta 2002 celovito predstavil dogajanje, ki se je septembra 1943 zgostilo ravno tu na Turjaku za vaške straže in v Grčaricah za četnike s tragičnimi epilogi, torej partizanskimi poboji ujetnikov: za ranjence na samem Turjaku, nato v Velikih Laščah, Mozlju, Grčaricah, Máčkovcu, na Travni gori in drugje. Na koncu knjige ima seznam 589 umorjenih.
Na uvodnem mestu je Ferenc natisnil faksimile rokopisa svoje poezije iz maja 1995 Rekviem. Na začetku pravi, da ne bo praznoval ne 40-letnice konca vojne ne zmage, temveč se bo doma zaprl in molil za Slovence. Naj navedem drugo kitico:
Za njih bom molil, ki so nekoč
bili rdeči, beli, plavi
in vsak v svobodo svojo zroč
izginili v gorja poplavi.
In če sem navedel enega izmed starejših zgodovinarjev, moram tu poudariti, da si zaslug za razkrivanje zamolčanega, za sočutni odnos do žrtev, za iskanje sprave na temelju “resnice in spomina” niso pridobili le pričevalci in raziskovalci v emigraciji in deloma v zamejstvu, ki so s tem dolga desetletja izpolnjevali posebno poslanstvo, tudi ne samo tisti v matici, recimo iz cerkvenih krogov in okoli Nove Slovenske zaveze, ki so sami okusili tragične dogodke in zdržali vse pritiske, temveč tudi hčerke in sinovi partizanskih borcev ter povojnih funkcionarjev. Želja po resnici in pravici ima mnogo bivališč, ekskluzivizem pa jo lahko zamori.
