Na socialnih omrežjih se za desničarje ali konservativce s strani naprednejših članov našega občestva že nekaj let pojavlja diskreditacijska oznaka konzerva. Ta oznaka naj bi na šaljiv način označevala umsko zaprtost, moralno hermetičnost in nezmožnost odprtega soočanja z novimi idejami in miselnimi tokovi. Konzervativnost (oz. konzerva) naprednjakom torej predstavlja predvsem osebnostno pohabljenost, ki ima določene politične posledice – saj je normalno, da je človek odprt in da hlepi vedno po novem in boljšem.
Po takšnem razumevanju naj bi bil konzervativec nek zadrt človek, sovražen intelektu in kulturi, ki malikuje preteklost in preživete inštitucije in je zato nezmožen misliti novo in sprejemati čas, v katerem živi. A že površen pogled na slovensko kulturno-politično sceno nam pokaže, da te opredelitve ne moremo ustrezno umestiti v naš prostor. V deželah, kjer še živo vztraja spomin na socializem, se zdi, da so ravno progresivci tisti, za katere bi veljala zgornja opredelitev (no, glede sovražnosti do intelekta med seboj še tekmujejo), konzervativci pa bi – tako zgleda – najraje kar vse spremenili. In vendar volivcev Združene levice nihče ne imenuje »konzerve«, ravno tako tistih, ki glasujejo za Novo Slovenijo, ne nazivajo »naprednjake«. Torej, če želimo, da imajo besede ustrezen pomen, bi bilo več kot dobrodošlo, da sploh razumemo, kaj naj bi bilo tisto, kar bi morali konzervativci konzervirati in na kakšen način naj bi se to manifestiralo v političnem mišljenju.
Odnos med konzervo in konzerviranim
Tako kot vsak posameznik, se tudi konzervativec ne počuti povsem lagodno v tem svetu, v svetu tu in zdaj. Ravno tako čuti socialna trenja, ki niso razrešena, ravno tako vidi okoli sebe nepravičnost, korupcijo, izkoriščanje in pomanjkanje integritete in odgovornosti; ravno tako vidi nered, kjer bi moral biti red. Na kratko, konzervativec prav tako kot njegov progresivni sodržavljan vidi, da ta svet, v katerem se je znašel, v katerem živi in občustvuje, ne dosega kakovostne ravni, ki bi jo lahko. Ena izmed rešitev te zagate (ki je povsem legitimna) je, da se iz tega sveta umakne. Lahko se umakne v notranjo emigracijo ali pa se preseli v posebne (alternativne) ločene skupnosti. Druga rešitev, pogostejša, pa je, da se politično angažira, torej da želi ta svet (v prihodnosti) spremeniti na boljše.
Toda v nasprotju s progresivcem, ki vidi svet manihejsko in smatra, da je absolutno zlo tega sveta potrebno z odločnim rezom zamenjati z dobrim, ki ima za priti, je odnos konzervativca do sveta metafizičen. Sam namreč meni, da obstaja neko dobro (ali mnoštvo dobrega), ki je večno (oziroma ni odvisno od zgodovinskega obdobja in zato velja za vse čase), in (trenutni) svet, ki tega dobrega ne dosega. Vendar to dobro ni zoperstavljeno svetu. Ne, tega dobrega izven sveta sploh ne moremo imeti, kakor na primer glasbe, ki je nekaj dobrega, ne moremo užiti na sebi, temveč jo mora nekdo igrati – in seveda nekdo poslušati.
Da bi zgornje misli nekoliko bolj plastično osvetlili v zgodovinski luči in da bi uporabili terminologijo, ustrezno za ta članek, bi lahko podali naslednji primer.
beri dalje ...
