“Zato v stiskah potrebujemo pravo vero. Ta v nas stori, da se trdno zanašamo na preprosto ter golo Božjo obljubo njegovih besed do smrti, da srčno, voljno ter ponižno čakamo na to, kar nam je Bog obljubil, in da brez vsakega dvoma verujemo, da gotovo pride čas, v katerem bo Bog izpolnil svojo besedo in obljubo, kajti Bog je resničen in vsemogočen: pri njem ni nobena stvar nemogoča – kar on hoče, to zmore narediti (Lk 1,37; Mr 9,23; Ps 115,3). (…) S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu.“

Zakaj sem v uvodu v današnjo kolumno citiral Trubarja? Najprej iz globokega spoštovanja do pokončnega moža, ki je slovenski jezik in slovensko besedo pred petimi stoletji dokončno umestil v kontekst (takratne) kulturne Evrope. Potem zato, ker bom, kot pove naslov, razmišljal o Trubarjevi duhovni oporoki Slovencem, njegovi besedni zvezi “stati inu obstati”. In končno zato, da nam vsem osvežim spomin: mogoče je minilo že kar nekaj časa, ko smo se nazadnje srečali z izvirnim besedilom Trubarje pridige o veri, v kateri najdemo te njegove znamenite besede. Pridiga je sestavni del Trubarjeva prvega Katekizma iz leta 1550, torej prve slovenske knjige.

Foto: Sanja Slemenšek.

Stati

Ko se otrok rodi, starši nestrpno čakajo, kdaj se bo kobacajoče bitje postavilo na svoje noge. Mnogi se spominjamo trenutka, ko sta naša prvorojenka ali prvorojenec spustila stol in samostojno – stala. Mogoče samo za trenutek. Mladi starši so na to navadno zelo ponosni: „Naš mali že sam stoji,“ se radi pohvalijo. Kot na telesnem se tudi na drugih področjih življenja človek postopoma osamosvaja. Človek je „bitje na poti v samostojnost“.

Kdaj je pravzaprav človek samostojen? Če se opremo na etimologijo besede, potem je človek (v telesnem, psihološkem, socialnem in duhovnem smislu) samostojen takrat, ko na različnih področjih svojega bivanja „sam stoji“, ko za to, da stoji, ne potrebuje zunanje opore. Koncept človekove samostojnosti je relativen in dinamičen. V določenem obdobju človekovega razvoja se pričakuje določena raven samostojnosti: pri enem letu naredi otrok prve korake, pri treh je motorično že zelo spreten, itn. Podobno je s človekovim socialnim, moralnim, psihološkim in duhovnim razvojem.

Cilj vzgoje (in pozneje samovzgoje) je, da otrok postane samostojna osebnost. Da se postavil na svoje noge, vzravna svoje telo, dvigne svoj obraz. Stoji lahko samo oseba, ki je razvila svojo identiteto do te mere, da lahko vzdrži pritiske okolice in javnega mnenja na eni ter svoje notranje boje na drugi strani. Za takega človeka pravimo, da je pokončen. Da ima načela. Da kljubuje.

Obstati

Ko se človeku uspe postaviti na svoje noge, hitro razume, da je bil za to sicer potreben napor, toda da (v)stati kljub vsemu ni bilo težko. Težko je – obstati!

Skoraj dve desetletji sta minili, ko sem s prijatelji začenjal projekt Skala. Spomnim se navdiha in vznesenosti začetkov. Začenjali smo z nečim novim, z nečim, česar se do takrat ni še nihče na tak način lotil v Sloveniji: z uličnim delom z mladimi. Po eni strani smo čutili adrenalin in navdušenje, po drugi strani nismo mogli mimo gore neodgovorjenih vprašanj. Kako bo šlo? Na kaj naj se opremo? Kako vzpostaviti učinkovite načine vzgojnega delovanja, ki bodo mladostnikom na t.i. „robu družbe“ res v oporo pri njihovem odraščanju v samostojne osebnosti? Kako se znajti znotraj etničnih, družinskih, nevladnih, vzgojnih, birokratskih, vrednostnih in ne vem kakšnih še sistemov? Kako umestiti nekaj novega v resničnost sveta, ki že obstaja? Začeli smo. Verjetno si Skala še danes zastavlja podobna vprašanja. Glede na to, da še vedno aktivno dela, očitno odkriva pravilne in smiselne odgovore, v katerih se prepoznajo tako mladi kot ulični vzgojitelji.

Ko smo začenjali, mi je prijatelj povedal nekaj, česar v takratnem ustvarjalnem zanosu nisem povsem razumel: „Zapomni si: ni težko začenjati! Težko je vztrajati, ohranjati in negovati rast začetega!“

Danes globlje razumem, kaj mi je hotel povedati. Drži! Kljub temu, da se številnim navadno zdi najtežje začeti neko pot, življenjska izkušnja kaže, da je najtežje vztrajati na poti, ki si jo zadamo. Hujšanje, tek, študij, zakonska zveza, osebne zaobljube, odvajanje od razvad, javne in intimne življenjske odločitve. Po začetnem navdušenju se prej ali slej pojavi brezvoljnost, ob prvih težavah, ki se pojavijo – in pojavijo se vedno – ljudem zmanjka poguma. Številni odnehajo in  odložijo začetek na neki „pozneje“ ali začnejo z nečim novim. Kako priročno …

Ni se težko torej postaviti na noge. Ni težko stati. Tisto, kar je v življenju res težko – in edino pomembno, je – obstati. O(b)stati (kot) človek, obstati kot oseba, ukoreninjena v svoje osebne in skupne vrednote, v svoj smisel. Obstati kljub zunanjim menjavam časov in menjavam lastnih notranjih občutij.

beri dalje ...